Prisilno delo za zdravnike

Nekaj objav in komentarjev na X me je spodbudilo, da sem začel razmišljati o ideji o prerazporeditvi zdravnikov in zdravstvenih delavcev na druga delovna mesta ali celo v druge javne zdravstvene ustanove. Kaj bi to pomenilo za posameznika? Kako bi se odzvali? Kaj bi to pomenilo za posamezne zdravstvene ustanove? Kdo bo imel pravico prerazporejati zdravnike?

Na našem oddelku je nekaj povsem običajnega, vsaj na začetku kariera, da razporejajo (tudi dnevno) na različna delovišča. Večina bi si želela razporeditev za daljši čas (vsaj za mesec ali dva), vendar razumemo, ko je treba nadomestiti zbolele kolege, ali se pokaže potreba, po ne načrtovani operaciji. Želja po dalj časa trajajoči razporeditvi izhaja iz dejstva, da je za varno delo v medicini, v anesteziologiji pa še bolj, nujno treba dobro poznati okolje, v katerem delaš. To pomeni, da je treba poznati kadre, opremo, razporeditev v prostoru, kje se nahajajo zdravila in podobno. Kljub standardizaciji se že operacijski prostori v centralnem operativnem bloku med seboj razlikujejo, da ne govorimo o drugih deloviščih izven operacijskega bloka. V primeru zapleta je izjemno pomembno vedeti, kaj posamezen član tima ve in kaj lahko naredi, kje so pripomočki in oprema, ki jih potrebuješ, kje se nahajajo zdravila in podobno. Posegi, ki se izvajajo na različnih deloviščih, odvisno od kirurške veja ali diagnostičnega postopka, imajo svoje posebnosti in specifičnosti, ki običajno zahtevajo različne tehnike in dobro poznavanje poteka posega. To je razlog za nastanek subspecializacij na posameznem področju. Med specializacijo in na začetku specialističnega staža večina anesteziologov odkroži vsa relevantna delovišča. Tisto, kar pogosto manjka, so izkušnje. Na večini delovišč je vedno, razpisan nekdo, ki področje pozna, in lahko pomaga. Zato v rednem delovnem času večjih problemov ni. V dežurstvu se praviloma pokrivajo tista področja, ki jih anesteziolog pozna. Nadzorni anesteziolog bi moral poznati prav vsa delovišča. Tako za dežurstva kot za vse delo izven rednega delovnega časa je veljalo, da je potreben soglasje. Razporejeni se mora s svojo razporeditvijo strinjati. Občasno je treba koga razpisati popoldan, praviloma, če gre za celodnevne operativne posege. Tudi to je praviloma prostovoljno. Do zdaj je bil samo en poskus, da bi se anesteziologe pošiljali drugi bolnišnici. Ob krizi z anesteziologi v UKC Maribor, so nekatere pametne glave prišle na idejo, da bi anesteziologe tržil, kar UKC Ljubljana. Odgovor je bil, jasno, ne.

Pri politikih in laikih sicer nikoli ne veš, kako bizarne ideje jim bodo padle na pamet. Verjetno pa ne bodo poslali anesteziologa na delovno mesto plastičnega kirurga ali okulista. Jaz bi bil tam popolnoma neuporaben. Lahko bi nas pa prerazporedili v drugo bolnišnico ali celo na primarno raven (kjer bi ravno tako slabo uporaben, saj večina bolnikov tam ne umira). Prerazporeditev v drugo bolnišnico nosi kup problemov: od drugačne (podaljšane) poti na delo do dela v popolnoma neznanem okolju. Rekli boste, pa saj nekateri že zdaj delajo tako. Res je, vendar so se za to sami odločili in s tem prevzeli odgovornost. Problem je predvsem, da lahko nekdo (ni čisto jasno kdo), prisilno spremeni načine dela, te prisili, da se v službo voziš, da delaš v okolju, ki ga ne poznaš. Recimo, da te prisilijo, da delaš v ZD Tolmin, kjer ne morejo zagotavljati nujne medicinske pomoči. Za paciente to pravzaprav ne bi bilo slabo, vendar prerazporejeni bi, ne da bi se s tem strinjal, moral tvegati svoje življenje in voziti se v drvečem rešilnem vozilu z lučmi. Zopet to je v redu, če se za to odločiš sam in te nihče v to ne sili.

Odziv zdravnikov bi verjetno bil različen. Nekateri bi, v strahu pred izgubo zaposlitve, na to celo pristali. Večina bi, upam, bila ogorčena in bi se na to najprej odzvala s protesti v družbenih medijih, mogoče celo v uradnih medijih. Temu bi mogoče sledil odziv na cesti. Si predstavljam, da bi stavke v tem primeru bile bistveno bolj ostre. To pomeni, da bi z delom popolnoma prenehali. Posledice tega bi za mnoge lahko bile usodne. Vendar, če družba dovoljuje zdravniško suženjstvo, zakaj bi potem zdravnike zdravje te družbe moralo skrbeti. Druga oblika stavke bi bila, da bi vsi dali odpoved, ustanovili zadruge in se potem pogajali s posameznimi javnimi ustanovami. Če bi dali odpoved samo anesteziologi se večina bolnišnic ustavi. Takšna stavka bi sicer bila nezakonita, vendar vseeno dvomim, da bi uporabili policijo in vojsko, da bi prisilila zdravnike k delu. Ne predstavljam si, da bi lahko anesteziral nekoga pod tako ali drugačno grožnjo. Vprašanje je tudi, ali bi pacient pristal, da zaupa svoje življenje nekomu, ki mu grozijo, in da ga anestezira nekdo, ki je pod prisilo. To je grozljiva slika, ki asocira ne neko distopično znanstveno fantastiko. Ali smo kot družba res prišli tako daleč oz. kje smo zavili v to greznico, iz katere se bomo očitno težko izvlekli.

Javni zavod, ki bo pristal, da nekaj svojega kadra prerazporedi drugam, bo pač ta primanjkljaj kadra moral na neki način pokriti. Recimo, če UKCLJ pošlje določeno število svojih radiologov v splošno bolnišnico Celje, bo primanjkljaj moral pokrivati ali tako, da bo vsak radiolog opravil več dela ali da bo radiologe prisilil v slabo plačano nadurno delo. V radiologiji so se ravno tako razvile številne subspecialnosti, recimo nevroradiologija in interventna radiologija, da omenim samo nekatere. Katere subspecialnosti poslati? Komu se lahko odrečemo, če neko preiskavo zna narediti samo nekaj radiologov. Če malo banaliziram, ali je smiselno, interventnega radiologa poslati v drugo bolnišnico, da odčitava rentgenske slike pljuč.   

Število zdravstvenega kadra je pač takšno, kakršno je. Katera javna ustanova bo tista, ki bo imela kadra odveč in ga bo lahko posodila drugi javni ustanovi. Kdo bo o tem odločil? Nadobudni direktor bolnišnice, ki bi želel biti manager leta ali celo minister nekega dne? Neki birokratek na Ministrstvu za zdravje, ki je v bolnišnici delal in zdaj misli, da je končno prišel do tega, da malo pokomendira zdravnike in nekatere svoje kolege. V tem trenutku nobena bolnišnica ali zdravstveni dom v Sloveniji, nimata odveč kadra. Torej od kod naj bi prišel dodaten kader? Edini način, ki ga jaz vidim, je, da prisilimo zdravnike in medicinske sestre, da delajo v svojem prostem času, ne glede na število ur, ki jih opravijo, in ne glede na Evropske direktive. Zelo, zelo so naivni, če mislijo, da bo to uspelo. To je enako naivno kot to, da mislijo, da bodo kolegi, ker ne smejo delati pri zasebniku, zdaj naredili več v rednem delovnem času. 

Po komentarjih na X-u se zdi, da bi nekaterim bilo zelo všeč, če bi “bele bogove” malo “pošlihtali”, kot recimo policijo ali vojsko. Pa ne zato, da bi s tem kaj pridobili, temveč samo zato, da bi zdravnike spravili v podrejen in suženjski položaj. Verjetno se jim zdi, da bi se na ta način znebili svojega manjvrednostnega kompleksa. Nič hudega, če pri tem ogrozijo javni zdravstveni sistem in ga pripeljejo na rob propada.