Iatrogeni 2

Kaj so pravzaprav urbane legende? Urbana legenda (tudi mestna legenda, sodobni mit) je nepreverjena, a široko razširjena pripoved, ki kroži v družbi kot domnevno resnična zgodba, vendar zanjo ni zanesljivih dokazov, jasnih virov ali preverljivih dejstev. Skratka, pravljica. Torej, naj vam jaz predstavim pravo urbano legendo, pravo pravljico. V našem mestu živi pravnik, zelo izobražen pravnik, doktor prava. Pred 35 leti je sodeloval v delovni skupini za zakon o zavodih. Potem je bil na nek način družinsko vpleten v zdravstveni sistem. Na kakšen način je bil vpleten, ni nikoli nihče izvedel. Lahko, da je bil bolnik, da je nekdo od svojcev bil bolnik ali pa je kdo od otrok diplomiral na Medicinski fakulteti. Kmalu potem, ko je bil vpleten v zdravstveni sistem, je pisal o javno-zasebnem partnerstvu. Vse to mu je zagotovilo velike izkušnje in mu dalo toliko znanja, da zdaj lahko mirno uči in predava o zdravstvenem sistemu. Ob tem se resno moramo vprašati, zakaj pravzaprav študiramo in se ve...

Zdravniki smo v razpravah navajeni svoja stališča argumentirati z ugotovitvami različnih raziskav. V pisanem tekstu te vire vedno citiramo. Takšnemu utemeljevanju rečemo z dokazi podprta medicina (evidence-based medicine). Zato je naše zgražanje ob zapisih, kot je zapis g. Mekine, toliko večje. Divje opletanje s podatki brez citiranja virov ter sklepanje brez razumevanja vsebine je značilno za teoretike zarot in ne za profesionalno novinarstvo. Zgodbo, g. Mekina, začne s 25 let staro raziskavo, ki je dandanes nihče več ne omenja. Raziskava je pokazala, da artroskopija in debridment v primerjavi s placebom ne prispevata k boljšem izidu. (1) Ni potrebe, da se spuščam v kakovost te študije, ki je po današnjih merilih na robu etičnosti. Sklep g. Mekine je bil, da takšne operacije ne prinašajo kliničnih koristi za bolnika. Ob tem je g. Mekina pozabil, če se je seveda potrudil prebrati, da je bila raziskava publicirana v letu 2002, izvajali pa so jo med leti 1995 in 1998, in da je medicina v...

Vedno se najde kdo, ki kljub očitnemu pomanjkanju znanja želi soliti pamet ljudem, ki na nekem strokovnem področju delajo že desetletja in poznajo področje do zadnje podrobnosti. Temu jaz rečem aroganca. G. Lipnik je ekonomist z veliko izkušenj še posebej na področju vrednostnih papirjev, vendar pa na področju zdravstva ni nikoli delal. Že prvi stavek “ Že večkrat sem opozoril, da je osnovna težava zdravstva slaba organizacija, ki se ne posveča pacientom in njihovi učinkoviti obravnavi.”  s katerim pompozno začne svoje razglabljanje pokaže ignoranco in tipičen način družboslovnega razmišljanja, da če nekdo nekaj dovolj vehementno trdi, potem to mora držati. Za svoje trditve g. Lipnik ne ponudi niti enga dokaza. Bojim se, da tega, kaj je dokaz niti ne ve. Namreč, da se nekomu, ki sedi v čakalnici (perspektiva pacienta), zdi, da je zdravstvo neorganizirano ali pa da njegov anonimni bralec meni, da družinski zdravniki samo pišejo napotnice in recepte ter se z diagnozami ne ukvarjajo, ...

Nekaj objav in komentarjev na X me je spodbudilo, da sem začel razmišljati o ideji o prerazporeditvi zdravnikov in zdravstvenih delavcev na druga delovna mesta ali celo v druge javne zdravstvene ustanove. Kaj bi to pomenilo za posameznika? Kako bi se odzvali? Kaj bi to pomenilo za posamezne zdravstvene ustanove? Kdo bo imel pravico prerazporejati zdravnike? Na našem oddelku je nekaj povsem običajnega, vsaj na začetku kariera, da razporejajo (tudi dnevno) na različna delovišča. Večina bi si želela razporeditev za daljši čas (vsaj za mesec ali dva), vendar razumemo, ko je treba nadomestiti zbolele kolege, ali se pokaže potreba, po ne načrtovani operaciji. Želja po dalj časa trajajoči razporeditvi izhaja iz dejstva, da je za varno delo v medicini, v anesteziologiji pa še bolj, nujno treba dobro poznati okolje, v katerem delaš. To pomeni, da je treba poznati kadre, opremo, razporeditev v prostoru, kje se nahajajo zdravila in podobno. Kljub standardizaciji se že operacijski prostori v centr...