Iatrogeni 2

Gospa Nina Gaspari je v svoji kolumni na portalu Siol.net, z dne 28. 01. 2023, odprla zelo pomembno temo, o kateri se v strokovnih krogih veliko razpravlja in govori. Ta do zdravnikov in zdravstva kritičen prispevek, me spodbudil, da zapišem nekaj svojih razmišljanj na to temo. Zmotila me je tudi ne povsem primerna terminologija, ki jo avtorica uporablja verjetno zaradi bolj prodorne komunikacije z bralci. Zdravniki se zelo zavedamo pomena komunikacije. Zdravljenje je treba načrtovati skupaj s pacientom in njegovo družino. Pacient, da bi sprejel neko odločitev o zdravljenju, mora biti natančno obveščen o svojem zdravstvenem stanju, o skupaj sprejetem načrtu zdravljenja, prognozi in posledicah skupnih odločitev. Tako gradimo zaupanje. Ali je res, kar pravi g-pa. Gaspari, “Nihče pa ne omenja komunikacije med pacienti in zdravniki, na kateri se gradi zaupanje, ki smo ga v zadnjih letih izgubili.” Mogoče, vendar ni jasno, kdo je tisti, ki bi to komunikacijo moral omeniti in kje? V mediji

Odgovornost zdravnikov Uvodnik G. Repovža @gregarepovz v Mladini je bedno skrpucalo, najnižja oblika populističnega pisunstva. Kaj si o avtorju mislim, ne bom zapisal, da me ne obtoži uporabe argumentum ad homini . Kar najbolj zmoti so trditve, brez vseh dokazov. Na temelju teh trditev avtor privleče sklepe, ki so skregani z vsako resničnostjo in so edino lahko plod njegove domišljije. Zakona o zdravstevenem varstvu iz leta 1992, ki je omogočil zasebništvo, niso sprejeli zdravniki ampak parlament, v katerem je sicer sedelo nekaj ljudi, ki so pa pozabili, da so zdravniki. V tem, da so nekateri bili pripravljeni delati v svojem prostem času pri zasebnikih, ni nič slabega, če nič drugega poveča kapacitete zdravstvenega sistema. Nezadovoljstvo s plačami v javnih zavodih ni posledica zavisti, ampak preprosto nizkih plač. In zdravniki, tako kot vsaka druga poklicna skupina, imajo pravico, da se borijo za boljši dohodek. Ni res, da bi zdravniki dobili vse, kar so zahtevali, daleč od tega. Ne