Ko ekonomisti reformirajo zdravstvo

Vedno se najde kdo, ki kljub očitnemu pomanjkanju znanja želi soliti pamet ljudem, ki na nekem strokovnem področju delajo že desetletja in poznajo področje do zadnje podrobnosti. Temu jaz rečem aroganca. G. Lipnik je ekonomist z veliko izkušenj še posebej na področju vrednostnih papirjev, vendar pa na področju zdravstva ni nikoli delal.

Že prvi stavek “Že večkrat sem opozoril, da je osnovna težava zdravstva slaba organizacija, ki se ne posveča pacientom in njihovi učinkoviti obravnavi.” s katerim pompozno začne svoje razglabljanje pokaže ignoranco in tipičen način družboslovnega razmišljanja, da če nekdo nekaj dovolj vehementno trdi, potem to mora držati. Za svoje trditve g. Lipnik ne ponudi niti enga dokaza. Bojim se, da tega, kaj je dokaz niti ne ve. Namreč, da se nekomu, ki sedi v čakalnici (perspektiva pacienta), zdi, da je zdravstvo neorganizirano ali pa da njegov anonimni bralec meni, da družinski zdravniki samo pišejo napotnice in recepte ter se z diagnozami ne ukvarjajo, ni dokaz. Zdravstveni delavci na vseh ravneh se za pacienta in učinkovito obravnavo maksimalno trudimo. To se dokazuje s številkami o preživetju in uspešnem zdravljenju, ki so primerljive z razvitim Zahodom. Preživetje pri življenjsko ogroženih pacientih je v UKCLJ okoli 80 %, kar je primerljivo z zahodnoevropskimi centri. Kako lahko neki pisunček reče, da se pacientom in učinkoviti obravnavi ne posvečamo dovolj.

Naslednja bizarna izjava je:”da ne bi več temeljila na obvezni izbiri osebnega zdravnika, ampak na odgovornosti ustanove (lokalnih zdravstvenih domov), da oskrbijo paciente na območju.” To bi seveda pomenilo regresijo na stari jugoslovanski model, v katerem sem kot mlad zdravnik delal. G. Lipnik si domišlja, da je izumil toplo vodo, da bo z enim zamahom rešil slovensko zdravstvo propada, s tem, ko je predlagal uvedbo zastarelega in izumrlega socialističnega modela. Od tistih časov, ko sem sam delal v ZD Domžale, je minilo skoraj 40 let. V tem času je družinska medicina naredila velike korake naprej. Brez sodobne družinske medicine si sodobnega primarnega zdravstva ne moremo predstavljati. Navedbe o izoliranih družinskih zdravnikih, ki ne komunicirajo in zdravstvenih domovih, ki so skupki zaposlenih, so jasen pokazatelj temeljnega nepoznavanja procesov in delovanja primarnega zdravstva.

Kadrovske težave, ki so nastajale več desetletji, se ne more razrešiti z zniževanjem kakovosti obravnav. Predlog g. Lipnika je ravno to, kot bi ga napisal po navodilu Srebrne niti. Če bi to v praksi uveljavili, bi to dejansko pomenilo samo pisanje napotnic in receptov. Pritiski na koncesionarje in onemogočanje njihovega dela pa težavam samo prispeva. 

Druga velika težava naj bi bile napotnice. Napotnice so vedno obstajale, šele politizacija čakalnih dob je uvedla žongliranje s stopnjami nujnosti. Napotnice so v predračunalniškem času bile glavna oblika komuniciranja. Danes so na voljo še druge oblike in ne nazadnje vedno se lahko slišimo po telefonu. Napotnice kapacitet bolnišnic ne morejo spremeniti. Kapacitete lahko zvečamo le z velikimi finančnimi vlaganji in z boljšo kadrovsko politiko, ki ne bi zdravnikov in medicinskih sester silila v odhod. Kratkoročne rešitve se ponujajo z angažiranjem in uporabo kapacitet, ki so v zasebni lasti. ZZZS bi v tem primeru morala plačati polno ceno, vendar bi pa pacient do storitve prišel.

V Sloveniji ima 3,26 zdravnika na 1000 prebivalcev, na Irskem jih je 4,02, v Franciji 3,36 in na Finskem 3,83. Ne vem, od kod g. Lipniku ideja, da imajo te države manj zdravnikov kot Slovenija. S to trditvijo g. Lipnik dokazuje, kako je slovensko zdravstvo kadrovsko požrešno. V nadaljevanju sledijo bedaste puhlice o usmerjanju študentov s štipendijami, s katerimi jih obvežemo za točno določeno specializacijo. Ta sistem poznajo kvečjemu v Rusiji, kjer specializacija iz anesteziologije traja 3 leta. Mislim, da si tega nihče od nas ne želi. Razumem, da je g.Lipnik tabula rasa, ko gre za študij medicine, in da ne razume, da se za specializacijo ne moreš in tudi ne smeš odločiti na začetku študija, saj takrat ne o medicini ne o specializacijah ne veš ničesar. 

Ponovno sledijo trditve o slabi organizaciji in neučinkovitosti, ki jo tokrat poskuša podpreti z amatersko analizo Celovške univerzitetne klinike. PR služba UKCLJ je takoj postregla s pravimi podatki in primerjavami, ki pokažejo, da se v UKCLJ opravi veliko več posegov in obravnav, kljub kadrovski podhranjenosti, pomanjkljivemu investicijskemu vzdrževanju in stalnimi gradbenimi deli.  

Najbolj smešno oz. naravnost komično je, kako ekonomistek iz letnega poročila Kabega ugotovi jasno razvidno povdarjeno skrb za pacienta, česar v slovenskih poročilih ni mogel ugotoviti. Ob tem se res sprašujem, zakaj tako zelo podcenjuje svoje bralce.

Končna ugotovitev, da je zaradi slabe organizacije, vse skupaj dražje je odraz običajnega poenostavljanja kompleksnega problema in popolnoma zgrešenega izhodišča za analizo. Govoriti o organizaciji, brez poznavanja osnov organizacije zdravstva in zdravstvenih ustanov je deplasirano. Ne dvomno bi se tudi tu, dalo marsikaj urediti, žal se to nanaša bolj na režijske in upravne službe, najmanj pa na medicinske. Skrajševanje čakalnih dob je možno samo ob pametni kadrovski politiki in zvečanju kapacitet. Ali bo zdravstvo cenejše? Ne bo. Vendar bodo pa pacienti čakali manj. 

To ne argumentirano pisanje g. Lipnika sem moral komentirati. Vsi ekonomistki od Tajnikarja in ministrice dalje, mislijo, da zdravstvo lahko zreformirajo, tako kot bi en avtomobilski servis. Ob tem pozabljajo, da je sistem tako kompleksen, da celo zdravniki ne poznamo vseh detajlov, če na nekem področju ne delajo. Pravo reformo je možno načrtovati le z dialogom z nosilci dejavnosti, z upoštevanjem njihovih ugotovitev in opažanj. Vendar zaradi svoje arogance tega nikoli ne naredijo in vsi poskusi, padejo v vodo.