Iatrogeni 2

Vedno se najde kdo, ki kljub očitnemu pomanjkanju znanja želi soliti pamet ljudem, ki na nekem strokovnem področju delajo že desetletja in poznajo področje do zadnje podrobnosti. Temu jaz rečem aroganca. G. Lipnik je ekonomist z veliko izkušenj še posebej na področju vrednostnih papirjev, vendar pa na področju zdravstva ni nikoli delal. Že prvi stavek “ Že večkrat sem opozoril, da je osnovna težava zdravstva slaba organizacija, ki se ne posveča pacientom in njihovi učinkoviti obravnavi.”  s katerim pompozno začne svoje razglabljanje pokaže ignoranco in tipičen način družboslovnega razmišljanja, da če nekdo nekaj dovolj vehementno trdi, potem to mora držati. Za svoje trditve g. Lipnik ne ponudi niti enga dokaza. Bojim se, da tega, kaj je dokaz niti ne ve. Namreč, da se nekomu, ki sedi v čakalnici (perspektiva pacienta), zdi, da je zdravstvo neorganizirano ali pa da njegov anonimni bralec meni, da družinski zdravniki samo pišejo napotnice in recepte ter se z diagnozami ne ukvarjajo, ...

Nekaj objav in komentarjev na X me je spodbudilo, da sem začel razmišljati o ideji o prerazporeditvi zdravnikov in zdravstvenih delavcev na druga delovna mesta ali celo v druge javne zdravstvene ustanove. Kaj bi to pomenilo za posameznika? Kako bi se odzvali? Kaj bi to pomenilo za posamezne zdravstvene ustanove? Kdo bo imel pravico prerazporejati zdravnike? Na našem oddelku je nekaj povsem običajnega, vsaj na začetku kariera, da razporejajo (tudi dnevno) na različna delovišča. Večina bi si želela razporeditev za daljši čas (vsaj za mesec ali dva), vendar razumemo, ko je treba nadomestiti zbolele kolege, ali se pokaže potreba, po ne načrtovani operaciji. Želja po dalj časa trajajoči razporeditvi izhaja iz dejstva, da je za varno delo v medicini, v anesteziologiji pa še bolj, nujno treba dobro poznati okolje, v katerem delaš. To pomeni, da je treba poznati kadre, opremo, razporeditev v prostoru, kje se nahajajo zdravila in podobno. Kljub standardizaciji se že operacijski prostori v centr...

Gospa Nina Gaspari je v svoji kolumni na portalu Siol.net, z dne 28. 01. 2023, odprla zelo pomembno temo, o kateri se v strokovnih krogih veliko razpravlja in govori. Ta do zdravnikov in zdravstva kritičen prispevek, me spodbudil, da zapišem nekaj svojih razmišljanj na to temo. Zmotila me je tudi ne povsem primerna terminologija, ki jo avtorica uporablja verjetno zaradi bolj prodorne komunikacije z bralci. Zdravniki se zelo zavedamo pomena komunikacije. Zdravljenje je treba načrtovati skupaj s pacientom in njegovo družino. Pacient, da bi sprejel neko odločitev o zdravljenju, mora biti natančno obveščen o svojem zdravstvenem stanju, o skupaj sprejetem načrtu zdravljenja, prognozi in posledicah skupnih odločitev. Tako gradimo zaupanje. Ali je res, kar pravi g-pa. Gaspari, “Nihče pa ne omenja komunikacije med pacienti in zdravniki, na kateri se gradi zaupanje, ki smo ga v zadnjih letih izgubili.” Mogoče, vendar ni jasno, kdo je tisti, ki bi to komunikacijo moral omeniti in kje? V mediji...

Odgovornost zdravnikov Uvodnik G. Repovža @gregarepovz v Mladini je bedno skrpucalo, najnižja oblika populističnega pisunstva. Kaj si o avtorju mislim, ne bom zapisal, da me ne obtoži uporabe argumentum ad homini . Kar najbolj zmoti so trditve, brez vseh dokazov. Na temelju teh trditev avtor privleče sklepe, ki so skregani z vsako resničnostjo in so edino lahko plod njegove domišljije. Zakona o zdravstevenem varstvu iz leta 1992, ki je omogočil zasebništvo, niso sprejeli zdravniki ampak parlament, v katerem je sicer sedelo nekaj ljudi, ki so pa pozabili, da so zdravniki. V tem, da so nekateri bili pripravljeni delati v svojem prostem času pri zasebnikih, ni nič slabega, če nič drugega poveča kapacitete zdravstvenega sistema. Nezadovoljstvo s plačami v javnih zavodih ni posledica zavisti, ampak preprosto nizkih plač. In zdravniki, tako kot vsaka druga poklicna skupina, imajo pravico, da se borijo za boljši dohodek. Ni res, da bi zdravniki dobili vse, kar so zahtevali, daleč od tega. Ne ...