Obdukcija nepotrebnih operacij g. Mekine
Zdravniki smo v razpravah navajeni svoja stališča argumentirati z ugotovitvami različnih raziskav. V pisanem tekstu te vire vedno citiramo. Takšnemu utemeljevanju rečemo z dokazi podprta medicina (evidence-based medicine). Zato je naše zgražanje ob zapisih, kot je zapis g. Mekine, toliko večje. Divje opletanje s podatki brez citiranja virov ter sklepanje brez razumevanja vsebine je značilno za teoretike zarot in ne za profesionalno novinarstvo.
Zgodbo, g. Mekina, začne s 25 let staro raziskavo, ki je dandanes nihče več ne omenja. Raziskava je pokazala, da artroskopija in debridment v primerjavi s placebom ne prispevata k boljšem izidu. (1) Ni potrebe, da se spuščam v kakovost te študije, ki je po današnjih merilih na robu etičnosti. Sklep g. Mekine je bil, da takšne operacije ne prinašajo kliničnih koristi za bolnika. Ob tem je g. Mekina pozabil, če se je seveda potrudil prebrati, da je bila raziskava publicirana v letu 2002, izvajali pa so jo med leti 1995 in 1998, in da je medicina v 30 letih skoraj eksponencialno napredovala na nekaterih področjih. Kirurgi so razvili nove tehnike in na trgu se je pojavila nova, boljša oprema. Meta-analiza, ki je bila nedavno publicirana, je pokazala popolnoma drugačno sliko. Artroskopija je pri blagih in srednje hudih obolenjih učinkovito zdravljenje, seveda pa se lahko težave zaradi napredovanja osteoartritisa ponovijo.(2)
V Nemčiji so verjetno res zaskrbljeni zaradi povečanega števila posameznih posegov, vendar so raziskave v glavnem na zavarovalniških in obračunskih podatkih, ki praviloma ne vsebujejo podatkov o bolnikovih simptomih in težavah, zato je presojati upravičenost operativnih posegov praktično nemogoče, kar priznavajo avtorji sami. V raziskavi o operacijah na hrbtenici so o nepotrebnosti posegov sklepali na temelju regionalnih razlik, ne na temelju pravilnosti indikacij. (3) Projekt Choosing Wisely, na katerega se g. Mekina sklicuje, res opozarja na nepotrebne posege in predvsem spodbuja razgovor s pacientom in skupno načrtovanje oskrbe in zdravljenja pacientovih težav. Vendar pa nikjer ne definira, kaj so to nepotrebni posegi, in ne postavlja indikacij, saj je to večinoma v domeni različnih specialističnih združenj.
V naslednjem odstavku g. Mekina zapiše: “V številnih, predvsem razvitih državah, je dandanes zavedanje o prekomernih posegih že močno razširjeno. V Sloveniji je splošno znano, da pri virusnih okužbah nima smisla zaužiti antibiotikov. A to je šele začetek.” Aludiranje na to, da se v Sloveniji, razen pri antibiotikih, ne zavedamo problema, je podcenjujoče in nevredno profesionalnega novinarstva. Že na primeru antibiotikov je moč pokazati, kako je razmišljanje o tem, kaj je potrebno in kaj ni potrebno, zavajajoče. Pri virusnih okužbah praviloma ne predpisujemo antibiotikov, razen ko gre za dodatno bakterijsko okužbo. Pri bolnikih, hospitaliziranih zaradi doma pridobljene virusne pljučnice, v 15 % izoliramo Streptococcus pneumoniae (to je bakterija) in v tem primeru je antibiotik več kot upravičen. (4)
Trditev, da so se v Sloveniji prepogosto izvajale oziroma se izvajajo nepotrebne operacije ali diagnostični posegi, brez kakršnih koli dokazov in navedb virov, je pisunstvo najslabše vrste. Temu lahko verjamejo samo naivni bralci Mladine in nihče drug. Če pogledamo samo tonzilektomije, ugotovimo, da v Sloveniji opravimo okoli 1300 tonzilektomij letno (leto 2023). To je približno 60–65 tonzilektomij na 100.000 prebivalcev.(5) Povprečje OECD je 128 tonzilektomij na 100.000 prebivalcev. Indikacije za tonzilektomijo pri nas so podobne indikacijam po svetu. Tonzilektomijo največkrat opravimo pri otrocih, ki zadovoljujejo tako imenovane "Rajske kriterije (Paradise criteria)" in imajo ponavljajoče se okužbe > 7-krat letno, > 5-krat letno 2 leti zapored ali > 3-krat letno 3 leta zapored. Druge indikacije so obstruktivne motnje dihanja med spanjem (obstructive sleep-disordered breathing) in prenehanje dihanja med spanjem zaradi obstrukcije (obstructive sleep apnea). Glede na to, da je tonzilektomija operativni poseg, ki zahteva anestezijo in bolnišnično zdravljenje, je verjetnost, da bi poseg izvedli po nepotrebnem, zelo majhna. (6)(7)
Zdravljenje zdrsa medvretenčne ploščice, zožitve hrbtenjačnega kanala in drugih vzrokov bolečine v spodnjem delu hrbtenice je kompleksno (8). Za kirurgijo se odločimo, ko konzervativno zdravljenje ne pomaga in ko so prisotne nevrološke okvare. Letno z bolečinami v spodnjem delu križa zboli 1–3 % prebivalstva. V Sloveniji je to najmanj 20.000. Ker za Slovenijo natančnih podatkov nimamo, lahko na temelju mednarodnih podatkov ocenimo, da se opravi med 20 in 60 operacij na 100.000 prebivalcev letno. To pomeni 1200 operacij letno. Operiranih je torej 6 % pacientov (9). Na temelju česa g. Mekina sklepa, da so operacije ledvene hrbtenice nepotrebne?
Operacije na ščitnici so indicirane pri sumu na maligno bolezen, pri težavah zaradi pritiska na sapnik, zaradi velike golše in tako naprej (10). Zgodba se običajno prične z odkritjem nodusa. Nodus se odkrije z UZ preiskavo. Zelo redko se nodus odkrije z otipavanjem vratu. V Sloveniji so odkrili noduse pri 47 % bolnikov. Število bolnikov je naraslo s 600 bolnikov na 100.000 prebivalcev (1999) na 1000 bolnikov na 100.000 prebivalcev (2009) (11). Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani so med leti 1988 in 2009 operirali 388 bolnikov zaradi suma na raka ščitnice. Raka ščitnice so potrdili pri 33 % bolnikov, 32 % bolnikov je imelo adenom in 35 % bolnikov pa benigno golšo. S citološko diagnostiko ni možno ločiti med rakom in benignimi boleznimi. Diagnozo postavijo šele s pregledom histopatološkega preparata (12). Zanima me, ali bi naš veliki, samozvani "strokovnjak", g. Mekina, takšno operacijo (pri sebi) odklonil kot nepotrebno?
Indikacije za vstavitev proteze kolka in kolena so največkrat končni stadij osteoartritisa, z bolečino in gibalnimi omejitvami, ki ga ni mogoče zdraviti konzervativno (13, 14). Te indikacije so mednarodno sprejete in jih uporabljamo tudi v Sloveniji. Kar se samih številk tiče, je prav neverjetno, kako si g. Mekina upa opletati z najverjetneje izmišljenimi številkami, brez navedbe vira. Ne na spletnem portalu ZZZS in ne v objavah OECD ne najdemo podatkov za 2025, ker jih še ni. Poročilo OECD za leto 2025 pravi, da smo v letu 2023 presegli povprečje OECD, ki znaša 198 zamenjav na 100.000 prebivalcev, in opravili 270 zamenjav kolka. Na Danskem so v istem času opravili 303 zamenjave kolka in ne 160, kot trdi g. Mekina. Povprečje OECD je 156 na 100.000 prebivalcev, v Sloveniji smo opravili 169 na 100.000 prebivalcev in na Danskem pa 263 na 100.000 prebivalcev (15). Čemu torej to opletanje z lažnimi številkami? S tem, g. Mekina, poskuša argumentirati svojo tezo in tezo svojih gospodarjev, da zdravniki, še posebej zasebniki, izvajamo nepotrebne operacije samo, da bi zaslužili. Njegove številke, tudi če bi bile resnične, te teze ne morejo argumentirati. Porast števila posegov beležijo povsod v državah OECD in večji del tega porasta je mogoče razložiti s staranjem prebivalstva. Poleg tega so znanje, izkušnje, oprema in inštrumentarij močno povečali kapacitete za tovrstne operacije.
Žal nam digitalizacija Slovenije ne omogoča vpogleda v klinične podatke, da bi lahko ugotavljali, ali so naše operacije potrebne ali ne. Če bi želeli to res vedeti, bi morali iz popisov tistih 1300 bolnikov za vsakega ugotoviti, kakšne probleme je imel pred operacijo, in potem sklepati o tem, ali je operacija bila opravičena ali ne. Neutemeljeno sklepanje g. Mekine, ki izvira iz nevednosti, prehitrega posploševanja in pritrditvene pristranskosti, ima za posledico širjenje dezinformacij, podporo neučinkoviti in škodljivi politiki njegovih delodajalcev ZZZS, vlade RS in ministrstva za zdravje.
Najbolj zanimivo postane, ko se naš "zdravstveni ekspert", g. Mekina, loti diagnostike in zdravljenja srčno-žilnih bolezni. Zapiše celo, da je na vprašanje, zakaj je toliko posegov na tem področju, dobil odgovor razširjenega strokovnega kolegija, s katerim pa ni bil zadovoljen. Iz zapisanega je razvidno, da g. Mekina niti tega ne ve, kaj je razširjeni strokovni kolegij in kakšna je vloga tega posvetovalnega organa ministra za zdravje. Odgovor je ignoriral, tako kot ga tudi na ministrstvu za zdravje vedno ignorirajo.
Zmanjševanje umrljivosti zaradi srčno-žilnih bolezni je v Sloveniji posledica ogromnih naporov številnih kolegov pri vzpostavljanju kliničnih poti in kateterskih laboratorijev. Srčno-žilne bolezni so še vedno eden od najpomembnejših vzrokov smrti in predstavljajo čez 30 % vseh smrti. Sodeč po podatkih Evropskega kardiološkega združenja, smo v Sloveniji opravili 588 diagnostičnih koronarografij na 100.000 prebivalcev in 175 angioplastik na 100.000 prebivalcev, kar je nekoliko pod evropskim povprečjem. (16,17) Po podatkih Eurostata s je število angioplast
Po podatkih Eurostata je število angioplastik naraslo na 219,3 posega na 100.000 prebivalcev v letu 2023, ob tem pa je število operacij za premostitev koronarnih žil upadlo s 41,6 na 100.000 prebivalcev v letu 2018 na 37,6 na 100.000 prebivalcev v letu 2023.
_Health2025.png)
Razglabljanje v nadaljevanju je prežvekovanje že zelo načete teze. PR služba ZZZS potakne idejo o nekem čudežnem orodju, s katerim bo ZZZS razsipnim zdravnikom in zaslužkarskim zasebnikom stopil na prste. Nihče na ZZZS nima dovolj znanja, da bi presojal indikacije za posege in preiskave. To, da nekdo potrebuje preiskavo z magnetno resonanco dvakrat v kratkem obdobju, pomeni samo to, da se je revežu stanje poslabšalo. Če na zavodu mislijo, da lahko z ustrahovanjem in nasilništvom pridobijo klinične podatke, se motijo. Do teh podatkov nimajo pravice, in tudi če bi jo imeli, jim ne bo nič pomagalo, ker jih ne razumejo. G. Mekina nato grozi z zakonom in z Agencijo za kakovost, ki, tako kot vsi drugi birokratski izrastki te vlade, ne zdrži resne analize, neobremenjene s politično ideologijo.
O ministrstvu in njihovih idejah je škoda izgubljati besed, če ne zaradi drugega, ker jih čez tri mesece ne bo več. Pisuni tipa g. Mekine bodo najverjetneje nadomeščeni z umetno inteligenco, ki bo, če nič drugega, bolj profesionalno preverila dejstva, o katerih piše. Že zdaj bi g. Mekina z umetno inteligenco prišel do vseh relevantnih podatkov. Seveda mu podatki ne bi bili všeč, poleg tega bi pa moral še kaj prebrati. Najlažje je podatke tako prilagoditi, da potrdijo tisto, kar je kognitivna disonanca skuhala v možganih ali, v blažjem primeru, kar so gospodarji naročniki naročili.
Komentarji
Objavite komentar