Iatrogeni 1_ 2007-2008

Slabi zdravniki

objavljeno:  28. Junij 2007

Najprej sem se vprašal ali se sploh želim vmešavati v to grdo razpravo o zdravnikih in njihovih napakah in odgovor je bil: da želim se vmešati in želim povedati svoje mnenje. Zdravnik sem 20 let in ves čas se trudim narediti najbolje za svoje bolnike. Enako kot večina mojih kolegov. Svoje delo opravljamo zelo profesionalno in predano. Odločitve sprejemamo tako, da so vedno v korist bolnika. Želel bi si, da bi tudi v drugih poklicih bilo tako.

Načrtovati televizijsko oddajo, da prikaže dejstva na način, ki zagotovo ruši ugled našega zdravstva in povzroča, da bolniki zgubijo še tisto malo zaupanja, ki so ga imeli v nas je blago rečeno etično sporno. Bolniki bodo še naprej morali prihajati svojim slovenskim zdravnikom, seveda zdaj z veliko več straha v srcu, zato ker jim ne bodo zaupali. Zaupanje med bolnikom in zdravnikom je sila pomembno tako za izhod zdravljenja, kot za dobro počutje bolnika. 

Ali je možno, da bodo zdravniki delali bolje, sedaj ko so jih demaskirali in jih označili z “arogantnimi beli bogovi”. Močno dvomim. Ne vem namreč, kaj je tisto kar bi lahko delal bolje. Tudi načrtovalci omenjene oddaje ne vedo kaj je to, še manj pa tisti, ki so ali niso oddali svoje glasove po telefonu. Če že sprejmem, da je objavljen rezultat glasovanja v resnici posledica štetja telefonskih klicev ( zaupanje v medije), je nadalje sporno vprašanje samo (Ali zdravniki delajo dobro?) in populacija, ki naj bi na to vprašanje odgovorila. Kaj to pomeni ” Ali zdravnik dela dobro”? Ali pomeni to, da vsi bolniki preživijo, da jih ne boli, da jim postavijo diagnoze pravočasno ali pa da se z bolniki pogovarjamo, da vse natančno zapišemo, da  smo prijazni, da postrežemo s kavo in uporabljamo druge komercialne in marketinške prijeme.  Ko zdravniki sami merimo uspešnost svojega dela ponavadi določimo neke jasno opredeljene kazalce s katerimi to uspešnost opišemo. Največkrat gre za izhod zdravljenja, preživetje, pogosto pa tudi za zadovoljstvo bolnika. Ocenjevanje “na oko” je brez prave vrednosti in lahko služi samo manipulaciji z javnim mnenjem, kot v tem primeru. O tem ne morem soditi na temelju podatkov, ki jih imam, vendar se mi pa dozdeva, da je na vprašanje odgovarjala izbrana populacija. Populacija izbrana z vprašanjem samim.

Skrajno ne pošteno je, da se na temelju nekaj medijsko odmevnih dogodkov v zdravstvu, vse zdravstvene delavce  pribije na križ ter se jih obtoži, da delajo slabo. Napake se dogajajo in se bodo dogajale in za svoje napake mora vsak prevzeti odgovornost sam. Če povzročiš prometno nesrečo z smrtnim izidom moraš odgovarjati sam. V obeh primerih je potrebno načrtovati in vzpostaviti takšen sistem, ki ne bo dovoljeval napake (zdravniške, šoferske). Mimogrede, veliko več ljudi umre zaradi šoferskih napak kot pa zaradi zdravniških. Debata o sistemu v omenjeni oddaji ni bila dovoljena, ker je bil namen prikazati zdravnike kot nesposobneže. Temu je bil podrejen izbor gostov.
Prepričan sem, da so novinarji bolnikom naredili medvedjo uslugo. Včasih bi morali (novinarji) malce premisliti o posledicah svojega početja in o svoji lastni profesionalnosti. Včasih imam občutek, da zelo nekritično presojajo lastno obveščenost in v svoji nevednosti (ne moreš o vsem vsega vedeti) z napačnimi poudarki ustvarijo popolnoma napačno sliko. Upam, da je temu res tako in da medijski projekti ne nastajajo po naročilih zaradi nekih obskurnih političnih ali ekonomskih interesov. 

komentarji:

simon79 dne 28. junij, 2007

Hja, dejstvo je, da verjetno vsak pozna nekoga, ki je zaradi zdravniške napake umrl, pri tem pa ni pomembno ali je šlo dejansko za zdravniško napako ali pač za naraven potek bolezni, ki se ga pač ni dalo spremeniti ali preprečiti. Vedno je lažje rečt, da je bil zdravnik kriv in da je bila bolezen ozdravljiva, ker potem to pomeni, da če mene doleti ista bolezen, si moram najti samo takega zdravnika, ki ne bo delal napak, pa bo z mano vse v redu.

Pri tem se posipam s pepelom, kajti tudi sam imam namreč podobno zgodbo o znancu, pri čemer pojma nimam, ali bi bilo moč bolezen zdraviti drugače in ali bi bil končni rezultat drugačni, v moji zgodbi je (vsaj delno) kriv zdravnik. Gre za znanca, ki je trpel za bolečinami v hrbtenici, ki so jih zdravniki pripisovali poškodbi in so z operacijo čakali, dokler se ne vrne specialist s poti (izobraževanja) v Avstraliji. Ko ga je specialist po daljšem čakanju dejansko “odprl”, je ugotovil da težava ni v hrbtenici, temveč da ima znanec raka, ki se je medtem že precej razširil. Znanec je kmalu zatem umrl. Ali bi bilo kaj drugače, če bi mu takoj diagnosticirali pravo bolezen in jo začeli zdraviti? Ne vem. Ali je bila dejansko zdravnikova krivda, da raka ni bilo moč prej odkriti? Ne vem. Samo ko povem to zgodbo, je vedno kriv zdravnik. In verjetno je zelo podobno tudi pri ostalih.
Pri tem pa naj povem, da kljub zgornji zgodbi našim zdravnikom popolnoma zaupam, saj sem prepričan, da se trudijo po svojih najboljših močeh. Ali se pri tem vseeno dogajajo napake? Zagotovo, ampak kje se pa ne. Na žalost je posledica teh napak lahko tudi smrt, česar se zdravniki zagotovo najbolje zavedajo in se zato še toliko bolj trudijo, da bi jih bilo čim manj.

mijau dne 28. junij, 2007

Včasih so rekli, da najmanj napak napravijo zdravniki, ker njihove napake prekrije zemlja. Mislim pa, da so tudi zdravniki povprečno zmotljivi, le da imajo njihove napake težje posledice, kot napake ekonomistov, na primer. Kot vsepovsod, so boljši in slabši. Malo so si poslabšali rejting, ko so štrajkali za boljše plače.

Jaz z njimi nimam slabih izkušenj, pridružujem pa se mnenju avtorja iatrogenija, da je zaupanje bolnikov zelo pomembno in da je bila škoda napravljena vsem.

errare humanum est

Objavljeno 17. avgust, 2007

Zdravniška napaka je »je napaka, ki se zgodi pri opravljanju zdravstvene dejavnosti. Pomeni odstopanje od pričakovanih norm zdravstvene stroke in od tega, kar se v stroki smatra kot običajno in pravilno.« To je definicija objavljena na spletni strani Ministrstva za zdravja http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja/zdravstveno_varstvo/kakovost _in_varnost_zdravstvene_oskrbe/varnost/zdravstvene_napake/)

Prvi problem, ki ga vidim pri tej definiciji je kdo odloča o tem kaj so norme in kaj je običajno in pravilno. Pričakovali bi, da je to nekje jasno zapisano in da o tem ni nobenih dvomov. Vendar ni tako. V medicini ni ničesar kar bi bilo 100%. Čeprav težimo temu, da bi postopki diagnostike in zdravljenja bili čim bolj podprti z dokazi je še veliko takšnih za katere ne vemo ali v resnici delujejo ali ne. Zelo težko je trditi, da norme in tisto kar je običajno in pravilno vedno zagotavljajo ugoden izhod zdravljenja. Pravniki vedo povedati, da se zdravniške napake obravnavajo na sodišču  ex ante, kar bi pomenilo na temelju dognanj stroke v času ko naj bi napaka bila storjena. Oživljanje bolnikov smo pričenjali pred novembrom 2005, potem ko smo ugotovili, da bolnik ne diha,  z dva vpiha (v pljuča bolnika), nato smo tipali pulz in če je ta bil odsoten smo pričenjali z zunanjo masažo srca. Zunanjo masažo srca smo izvajali v razmerju 2:15… Če bi pred novembrom 2005 opustila dva vpiha bi zagrešili strokovno napako. Danes to ni več strokovna napaka, menimo namreč (na temelju nekih novih dognanj), da je za bolnika bolje če pričnemo z zunanjo masažo srca takoj.  S tem želim opozoriti, da je opredelitev nekega postopka ali odločitve v smislu napake sila zapletena in zahteva ekspertno znanje. Tokrat se ne bom spuščal v to ali je sodni izvedenec, ki ga sodišče določi tudi v resnici izvedenec. Vtis imam, da sodstvo pravzaprav ne ve kako v resnici medicinski svet deluje. Če k temu prištejemo še zaplete, ki so pogosto razglašeni za napake, čeprav gre za naravni potek bolezni, vidimo, da situacija v zavezi z »zdravniško napako« še zdaleč ni črno bela.

Ne zagovarjam stališča, da so napake sprejemljive. Errare humanum est, vendar ne v medicini. V medicini prostora za napake ni. Napake se v medicini plačujejo z življenji. Odgovornost za napako je potrebno prevzeti, predvsem zaradi tega, da se ugotovi zakaj je do napake prišlo in kako v bodoče podobne napake preprečiti.

Medicina je zelo obsežna stroka in v današnjem času je nemogoče, da bi posamezen zdravnik vsa področja enako dobro poznal. Zato se lahko zgodi, da do napake pride ker zdravnik nekega področja ne pozna dovolj dobro ali za nek poseg ni dovolj dobro usposobljen. Laiki si pogosto predstavljajo, da morajo zdravniki obvladati vse še posebej nujne medicinske posege. Na žalost ali na srečo je situacij v katerih je potrebno te posege izvesti malo. Le malo zdravnikov ima priložnost te posege vaditi in so zato, ko se v nujni situaciji znajdejo pogosto nebogljeni. Prepričan sem, da vsi naredijo vse kar zmorejo, vprašanje pa je ali je to vedno dovolj. Pri tem ne mislim na zdravnika, ki pride od doma nuditi prvo pomoč…Kdo je torej odgovoren, da se znajdejo zdravniki, ki niso primerno usposobljeni na mestih in v situacijah, ki tako usposobljenost zahtevajo?

Zdravniške cokle

Objavljeno 24. oktober, 2007

Že celi dan se pripravljam, da si bom dal duška. Prepoved nošenja cokel je seveda neumnost, tako kot še marsikaj skuhanega v paramedicinskem in upravnem delu Kliničnega centra. Če bi jih skrbela dobrobit zaposlenih bi jim lahko ponudili kvalitetna obuvala, saj marsikdo, še posebej v operacijski dejavnosti stoji ves dopoldan. Tretjerazredni natikači, ki jih sedaj ponujajo so šele primerni za zdrse in podobne nezgode. Cela tako imenovana študija in prepoved, ki je temu sledila so priprava terena za izmikanje morebitni odškodninski odgovornosti.
V celi zgodbi najbolj zmoti zadnji komentar, češ da zdravniki radi nosimo cokle, ker lahko bolnike gledamo zviška. Takšna izjava je neumestna še posebej za novinarja, ki jo je povzel. Gospod Bunca in njegove inženirčke   pa  popolnoma razumem. Imajo nezahtevno službo, ki je dobro plačana vendar popolnoma nepomembna, še posebej v okolju, ki o poškodbah in podobnih rečeh ve zelo veliko. Zato morajo svoj manjvrednostni kompleks zdraviti s takšnimi neumestnimi in žaljivimi izjavami. Svojih bolnikov nikoli nisem in jih nikoli ne bom gledal zviška. Bolnike poskušam razumeti in jim pomagati. Zato je takšna izjava iz ust ljudi (ne morem jim reči sodelavci), ki so zaposleni v istem zavodu in nas poznajo osebno še bolj nesramna in boleča.

Komentarji:

pet-in-g-seks dne 24. oktober, 2007
prepoved cokel?!! hahaha! pa so se mi smejali, ko sem že pred letom dni ugotavljal, da bodo prišli časi, ko bomo “debeluhe streljali”.
veter14 dne 24. oktober, 2007
predlagam spremembo imena iz cokle v cokle01….in po vrst naprej, da vidimo kdo se bo navelical…stevilk je dovolj…COKLE9999999999
frajgajst dne 24. oktober, 2007
Hmm.., ko poslušam takšne in podobne cvetke se sprašujem..z ogorčenjem in jezo vsebi, kaj nekateri res nimajo nič pametnega za počet in na ta način kradejo ljudem denar, bogu pa čas.. Ja pa saj ni čudn, po eni strani jih tako naučijo v naših velecenjenem šolskem sistemu, se mi zdi, da je največja pridobitev šolanja tista, ki ne pusti razmnišljanja s svojo glavo..po drugi strani imajo pa dobr vzged, ki očitn vleče bolje kot kmečki furmanski konj, v našem državnem administrativnem aparatu, kjer se dela..če se dela..sam da se dela…pa če se tud nč ne dela.. Inovativnost in kreativnost tega kadra..haha..očitn vključno s temi inšpekcijskimi službani je res na zavidljivem nivoju.. AH..pa saj je očitn povsod tako, kjer ima država prste vmes….Včasih so dejali, da je treba dati cesarju kar je cerajevega in bogu, kar je božjega.., danes pa se sprašujem čigava lastnina smo mi..??
minnie dne 24. oktober, 2007
Oh, kar nekaj profesorjev se bo torej moralo preobuti :D Kaj pa najnovejši plastični ”cokli”; so tudi prepovedani? (no, te bi lahko že iz estetskega vidika ukinili :D )

Diagnostika svetih krav

Objavljeno 14. november, 2007

Minilo je že kar nekaj časa od kar se pripravljam popisati svoj laični pogled na ekonomiko zdravstva. Spodbudo sem našel prav v knjigi gospoda Mrkaiča. O njegovem poznavanju ekonomije in točnosti njegovih stališč in analiz ne morem razpravljati. Daje videz kompetentnega strokovnjaka in me tudi z nekaterimi trditvami prepriča. Zmoti me pa vendarle za njega neznačilno površna obravnava zdravstva, še posebej tisti del kjer uporabi podatke, ki naj bi mu jih posredoval g.Samo Fakin. Jemati število posegov v enoti časa za mero produktivnosti je mogoče smiselno v neki drugi gospodarski panogi, v zdravstvu je neresno. Zdravstveni sistem država vzpostavlja zato, da prepreči nastanek bolezni in omogoči zdravljenje. Smrt in bolezen povzročata škodo zaradi izpada dohodka, ki ga ustvarjajo zboleli in umrli ter zaradi davkov, ki jih plačujejo. Cena zdravstvenega sistema je investicija, ki je potrebna, da se ta škoda prepreči in odpravi. Prava mera uspešnosti ali produktivnosti bi bilo število bolnikov in poškodovancev, ki jih zdravstveni sistem vrne v delovni proces.

Ocenjevati delo kirurga po številu opravljenih operacij in ob tem trditi, da daljša operacija traja eno uro, krajša pa samo pol ure je tudi za ekonomista neresno, kaj šele za g.Fakina, ki je včasih bil zdravnik. Uspešnost kirurškega dela je najmanj odvisna od trajanja operativnega posega in števila posegov, ki jih kirurg opravi v enoti časa. Na to ali se bolnik pozdravi in odide iz bolnišnice vplivajo številni dejavniki najprej pa narava bolezni same. Ekonomisti, ki vodijo Slovenske zdravstvene ustanove so izjemno stroškovno naravnani. Stroške želijo znižati po vsako ceno vendar ne pri sebi kar je razvidno iz aktualnega primera direktorja Onkološkega inštituta. Znižanje stroškov najbolj prizadene tiste dele bolnišnic, ki so tehnološko najbolj razviti in zahtevni, kot so intenzivna terapija, anestezija in urgenca ter različni diagnostični oddelki. Tu so ponavadi potrebne številne in zelo drage aparature. Ekonomisti trdijo, da zdravniki lahko porabimo vse kar nam dajo na razpolago. To seveda ni res. Enkrat naj poskusijo dati zadosti pa bo verjetno tudi kaj ostalo. Ali lahko ekonomsko opravičimo zahteve o dragih monitorjih in drugih aparaturah. Trdim, da je to pravzaprav zelo enostavno. Dobra oprema omogoča zgodnje prepoznavanje in preprečevanje zapletov. Zdravljenje zapletov je veliko dražje kot pa zahtevani monitorji  in veliko manj uspešno. Brez podrobne medicinske analize (ne ekonomske) teh povezav ni možno izslediti. V moji ustanovi bi morali ročno zbirati podatke iz popisov, saj informacijski sistem, ki je trenutno v uporabi, drugega načina ne omogoča. Torej teh informacij tisti, ki odločajo nimajo in jih ne morejo imeti. Zdravniki pa o ekonomiji nič ne vemo in zato o tem ne moramo odločati.

G. Mrkaič zagovarja trg. Z njim se tu popolnoma strinjam, mogoče ga vidim nekoliko drugače ali pa tudi ne. Bolnik bi moral imeti izbiro. Ko bi se bolnišnice borile za bolnike, bi mogoče potem zagotovile tudi bolj človeške bivalne prostore, boljšo medicinsko opremo, odpovedale bi se uravnilovki in nagradile tiste, ki so uspešni, ne bi dovolile, da jim uhajajo dobri in perspektivni strokovnjaki in tako dalje. Konkurence med bolnišnicami seveda ni. V naši mali Sloveniji pač ni prostora za več kot eden UKC. Ker bolniki ne morejo izbirati morajo slej ali prej priti k nam, ne glede na to kako delamo in kakšno oskrbo nudimo. Zaslužek je zagotovljen, vodstvo je brez skrbi. K sreči so tu številni zdravniki, ki delajo profesionalno in se trudijo zagotoviti najboljšo možno oskrbo, vsem oviram in očitkom navkljub, brez spodbude in nagrade, samo zaradi neke ideje kateri so v mladosti prisegli.

Ne pišem prav pogosto, mogoče zato ker morajo ideje dozoreti. Videti jih na papirju (monitorju računalnika) je vedno posebno zadovoljstvo, tako, da se vedno znova veselim novemu pisanju in novim idejam.

Lahko noč.  

Zdravnik podjetnik

Objavljeno 26. januar, 2008

Enostavno ne morem biti brez komentarja. Nekaj mesecev nisem nič napisal, vendar me je članek v Delu z dne 25.01., ki ga je napisala g-pa Milena Zupančič le spodbudil, da nekaj napišem. Odzivi na ta članek, ki sem jih prebiral v e-delu so se mi zdeli groteskni. Kako malo ljudje vedo o delu zdravnika…

Tako članek kot odzivi postavljajo pod vprašaj ali je zdravnik sposoben toliko delati. Če zdravniki s tem ne bi dodatno zaslužili se ob to ne bi nihče obregnil. Zagotoviti moramo 24 – urno zdravstveno varstvo, in če je na nekem oddelku zaposlenih premalo zdravnikov se to lahko uredi samo na dva načina, ali je zdravnik, ki je na oddelku zaposlen, vsak drugi dan po 24 in več ur v službi ali pa pridejo  pomagati zdravniki ustrezne specialnosti iz drugih bolnišnic. V prvem primeru, ker je zdravnik plačan po kolektivni pogodbi, torej bistveno manj, se ne bi razburjal  nihče, tudi če bi ta zdravnik stoje spal. Zdravniki moramo biti dežurni in vedno delamo preko polnega delovnega časa. Že en sam vikend nanese 48 ur. Torej je delo preko polnega delovnega časa za vsakega zdravnika sestavni del življenja. Vsi namreč naredimo 40 obveznih ur in nato še dežurstva. Do sedaj ni nikoli nihče vprašal ali zmoremo oz ali s tem ogrožamo človeška življenja. Jaz sem prepričan, da jih ne in da so zdravniške napake redkost.  

Vedno se je zastavljalo vprašanje in še vedno se ali res potrebujemo takšno število zdravnikov v dežurni službi. O tem ponavadi razpravljajo tisti, ki imajo najmanj strokovnih izkušenj. Ne morem si predstavljati kirurškega oddelka brez kirurga. Celo to, da je v večini manjših bolnišnic dežuren samo en anesteziolog se mi ne zdi prav. Nemogoče je namreč istočasno skrbeti za bolnika v anesteziji med nujno operacijo in enoto intenzivne terapije polno kritično bolnih bolnikov. Res je, da so v tujini dežurni predvsem mlajši zdravniki, vendar to je zaradi tega, ker si starejših in izkušenih ne morejo privoščiti. Specialist z 20 let  izkušenj v Angliji ali Nemčiji niti slučajno ni tako poceni kot v Sloveniji.

Ker v bolnišnicah primanjkuje zdravnikov so direktorji posameznih bolnišnic novačili kolege iz drugih bolnišnic. In ker je plačevanje prek inštituta samostojnega podjetnika obojestransko koristno se je vse več kolegov za to odločilo in v tem ne vidim ničesar spornega. Končno si v neposrednem pogajanju lahko izborimo približno primerno plačilo.

komentarji

david pelko (north) dne 26. januar, 2008

Ne bom se spuščal v dežurstva in plačevanje le teh, ker problema ne poznam dovolj dobra. Me je pa nekaj zmotilo!

1. Specialist z 20 let izkušenj v Angliji ali Nemčiji niti slučajno ni tako poceni kot v Sloveniji.

Ja, res ni. Vendar mu šolanja v celoti tudi ni plača družba, tako kot vam.

In Slovenija tudi ni tako bogata kot Anglija ali Nemčija, da bi takšne zneske lahko plačevala. Ali pač? Jaz mislim, da Slovenci po glavi ne plačamo za zdravstvo nič manj kot Nemci.

Razložite nam, zakaj je učinkovitost slovenskega zdravstva tako slaba, zakaj plačujemo zdravila dražje kot ostale države, zakaj so zdravniki v večini primerov neprijazni, zakaj se za preglede preko napotnic čaka vsaj po nekaj mesecev dlje kot če si samoplačnik, zakaj zobozdravniki ne izdajajo računov, zakaj moraš za navaden ultrazvok čakati 5 mesecev (samoplačniško sem bil na vrsti v 7! dneh). Zakja se pri gradnji klinik in nabavi opreme tako zelo v nebo vpijoče krade? Zakaj zdravniki dopuščate to? Ali sodelujete pri tem početju?

Za stanje slabe organiziranosti in predragih nabav ste krivi TUDI VI, Zdravniki. Tudi zato, ker prejemate podkupnine iz strani farmacevtskih gigantov. Zato je nabav zdravil in opreme dražja. V tem kolaču iščite vaše višje plače.

In kako visoka pa je vaša plača? Zdravniki ste za to družbo plačani prekleto dobro, glede na stanje v kakršnem smo.

To je ocena vašega pacienta, koristnika vaših uslug!

david pelko (north) dne 26. januar, 2008

Res je, da ljudje malo vedo o tem in da ne spoštujejo dela zdravnikov, oz. bolje rečeno se ne ukvarjajo z mislijo kako je z zdravniki, dokler se ne znajdejo v stiski in pridejo v center nujne pomoči. Takrat postanemo hvaležni, in cenimo to, da nam je zdravnik npr. rešil življenje.

Vendar ne pozabite, da ste tudi Vi del razvoja, mozaik v sliki te družbe in da vas za vaše delo šola in plačuje družba, takšna, kakršna PAČ JE. Če se morajo upokojenci sprijazniti z 300 EUR-i in če moramo ljudje v gospodarsvtvu delati za 5x nižje plače kot so v Nemčiji, kako imate zdravniki obraz zahtevati plače kot so v Angliji in Nemčiji.

Po drugi strani pa sodelovati v raznih čudnih nabavah opreme, zdravil ipd. Da o povezanosti s farmacevtskimi giganti niti ne razpredam.

dv58 dne 26. januar, 2008

Specialist z 20 let izkušenj postaneš ker 20 let delaš in zdraviš bolnike. V rajnki socialistični Jugoslaviji ni nihče plačeval šolnin. Ali to pomeni, da sedaj nihče iz tistega časa nima pravice zahtevati primeren zaslužek? Brezplačno šolanje nas ne obvezuje, da delamo zastonj. Specialist je v Slovenji star od 28 do 30 let, ko prične samostojno delati. V gospodarstvu si v tej starosti lahko direktor. Trud, ki ga je v to potrebno vložiti ni nikoli v celoti poplačan. Problem oblikovanja zdravniških plač je odsotnost trga. Tisti moment, ko so se posamezne bolnišnice morale pogajati o plačilu se je cena dela počasi začela oblikovati. Do zdaj je država preko kolektivnih pogodb učinkovito preprečevala delovanje trga.

Vprašanja, ki jih zastavljate v nadaljevanju komentarja bi morala biti namenjena ministrici in ne meni. Jaz se ukvarjam z medicino in ne z zdravstveno politiko. Zanimivo bi bilo vedeti na katerih še kazalcih, poleg odmevnih medijskih zgodb, temeljite svojo oceno o neučinkovitosti slovenskega zdravstva. Odgovoriti moram na zadnja dva. Zdravniki ničesar ne dopuščamo. Večina se nas dnevno spopada z mlini na veter oz z vodstvi bolnišnic, da bi posodobili opremo, organizacijo in dobili prava zdravila in pripomočke ob pravem času. O vsemu kar je povezano z denarjem zdravniki ne odločamo. Ekonomisti v upravah in politiki nam ne zaupajo, ker smo v dobro bolnikov pripravljeni vse preveč zapraviti. Če bi tisti, ki odločajo večkrat prisluhnili nam, ki delamo bi nemara tudi takih polomij, kot je Onkološki inštitut bilo manj.

Ob drugem komentarju bi zapisal samo to, da je razslojevanje v družbi posledica nove poti, ki smo jo ubrali in da lažne solidarnosti ne more biti več. Če neki selektor ali trener dobi enako ali večjo plačo kot jo ponujajo klubi v Nemčiji je v redu, zdravniki pa seveda niso tako pomembni in pri njih to seveda ne gre, čeprav delajo enako kot v Nemčiji.

Ne pričenjaj z oživljanjem

Objavljeno 10. marec, 2008

Tokratni naslov, da ne bo pomote nima skritega političnega pomena. Pomeni točno to kar piše. Gre za prevod angleškega originala “Do not atempt resuscitation”, ki se uporablja za sporočanje odločitve glede oživljanja naj si bo to bolnikova odločitev ali odločitev zdravnikov, ko ugotovijo, da bi bilo oživljanje pri nekemu bolniku nesmiselno. Ta naslov je pravzaprav povabilo, ki bo upam pritegnilo pozornost in pripravilo koga med vami, da sodeluje v anketi na to temo. Občutek imam namreč, da Slovenci o tem vprašanju ne razmišljamo prav veliko in tudi, če kdo reče:” mene pa ni treba na aparate priklopiti..” v večini primerov ne ve zakaj gre niti ve kako to svojo željo sporočiti.Prepričan sem, da ima vsak človek pravico odločati o sebi. Kot zdravnik sem pripravljen željo svojega pacienta upoštevati, vendar se pa moram prepričati, da je to res njegova želja in da posledice svoje odločitve v celoti razume. Življenje je preveč dragocena stvar, da ga kar tako zavrgli. Poznam veliko ljudi, ki jih je prizadela huda invalidnost zaradi bolezni in poškodbe pa so kljub omejitvam v svojem življenju našli smisel. Pogled na to kaj je »življenje vredno človeka« se z leti in boleznijo lahko močno spremeni. Če se nekdo odloči in zapiše, pri notarju recimo, da ne želi biti reanimiran verjetno si ne želi umreti zaradi nenadne motnje ritma, ki bi jo z enostavnimi ukrepi pozdravili. Zato preden sprejmemo dokončno odločitev kot je ta da ne pričnemo oz da prenehamo z oživljanjem moramo želje bolnika zelo dobro poznati. Vse, ki o tem razmišljate prosim, da si vzamete 5 min časa in izpolnite anketo, ki jo dobite na naslednjem naslovu:http://www.esurveyspro.com/Survey.aspx?id=de7202b8-49ce-44ff-904a-3f193b98f604 

Hvala

komentarji

Darja, dne 10.03.2008

EJ, presneto. Tole je bilo pa težko izpolnit.

dv58, dne 11.03.2008

Zelo hvaležen za trud. Za enkrat edina. Verjetno zaradi slabe obiskanosti mojega bloga.

lep pozdrav

ancksha, dne 12.04.2008

:) malo se zreklamirajte glede ankete - na http://www.medicinci.com je spisek medicinskih blogov, veseli so vsakega novega. Sproti tudi objavljajo spisek zadnjih objav - če ne drugega vsaj študentje MF beremo.

Tudi Martin (Lasič o.p.) ima dobro obiskan blog http://posteljnamucanja.blogspot.com/ pa bo sigurno vesel, če objavite linke .

Pa tudi na http://www.medenosrce.net/forum/default.asp (forum MF) lahko pošljete link. Bo takoj več kandidatov.

Ful imate dober blog!

Ana Lasič (Martinova žena :))

Zdravilstvo alternativa ?

Objavljeno 23. marec, 2008

Alternativa pomeni enakovredno možnost, enakovredno izbiro. To zdravilstvo zagotovo ni. Ne glede na to koliko se je prijazna babica s prizanesljivim nasmeškom trudila razvrednotiti stališča, ki sta jih dr. Bitenc in prim. dr. Remškar zastopala, zdravilstvo ni alternativa medicini. Mogoče se res ne razumemo in so prisotne vzgojne in izobraževalne pregrade. Zdi se mi, da predvsem zdravilci ne razumejo natančnost znanstvenih kriterijev, ki jih sodobna medicina ob uvajanju in ob presojanju terapevtskih in diagnostičnih postopkov zahteva. Še za veliko zdravnikov je branje strokovnih člankov duhomorno opravilo. Na drugi strani zdravnikom očitajo nerazumevanje, vzvišenih in mističnih metod, ki temeljijo na duševnosti in odnosu duševnosti do telesa, čeprav gre le za to, da zdravniki preprosto ne moremo in ne želimo slepo zaupati, zaupati na temelju en izkušnje ali na temelju izkušenj enega terapevta. In zakaj ne, če ima zdravilec uspehe? Zakaj ne, če ljudje od njega odhajajo zadovoljni? Predvsem zaradi tega ker na izhod zdravljenja lahko vplivajo številni dejavniki in je povezavo med zdravljenjem in izhodom potrebno jasno dokazati. To seveda ni enostavno in verjetno tudi poceni ne. Ni pa nemogoče. Vendar dobivam vtis, da se zdravilci temu zelo upirajo. Zakaj? Verjetno zato ker je za dobro in metodološko neoporečno študijo potrebno kar nekaj znanja in izkušenj. Že, da se postavi osnovna hipoteza je potrebno področje, ki ga želiš preučevati zelo dobro poznati. Če sem bolj konkreten pomeni to, da bi zdravilec moral poznati tudi bolezen samo z vso patologijo in patofiziologijo. Tu se seveda srečamo z vsem poenostavitvami in blago rečeno čudnimi predstavami o delovanju biološkega organizma, ki jih zasledimo v zdravilskih pamfletih s katerimi obsipajo enako nevedne paciente.Argumentirati svoja stališča s citati podobno mislečih kolegov, kot to napravi dr. Lesjak, v svojem prispevku » Dejstva in raziskave « na spletni strani »Moje zdravje«, (ki jo najdete na: http://www.lunin.net/zdravje/slo/Prispevki/Zdravje/32/),ne dokaže ničesar. Številna imena, nekatera z zvenečimi naslovi s številnimi objavljenimi knjigami, vendar z zelo malo pravih študij objavljenih v revijah z strokovno (medicinsko) recenzijo. Neverjetno je, da se kolega dr. Lesjak sklicuje na Dr. Michelle Langdon, ki je z svojim mešetarjenjem skoraj ubila 11 mesečno deklico, ki je prebolevala akutni gastroenteritis. V nadaljevanju citiram odločitev GMC: 

»In January 2003, The British General Medical Council (GMC) found family practitioner Michelle Langdon, guilty of serious professional misconduct and banned her from practicing for three months. Press reports state that Langdon had advised a couple that the gastrointestinal symptoms of their 11-month-old were caused by “geopathic stress patterns” beneath their home and then “dowsed” for a remedy by swinging a crystal attached to a chain over a book of herbal remedies. A hospital emergency department subsequently found that the child had gastroenteritis. The GMC also examined evidence that another patient had been prescribed a herbal remedy for a sore throat after Langdon dowsed for the treatment and that a third patient was given homeopathic remedies for a sore throat. Here are the minutes of the hearing at which GMC’s decision was made.«

Zdravilskim metodam sicer poskušajo dati znanstveni pridih in ob tem se citirajo neke študije, za katere pa kaj hitro ugotovite, da ne podpirajo zaključkov do katerih so avtorji prišli. Med neko fizikalno teorijo o elektormagnetnih poljih, ki jih ustvarjajo žive celice in zdravljenjem oz razumevanjem posameznih bolezenskih procesov zija velik prepad. In čeprav se mogoče v bodočnosti izkaže, da povezava obstaja v tem trenutku tega ne more dokazati nihče. Drugi priljubljen način zagovarjanja zdravilskih metod je misticizem. Zdravilnih učinkov ljudje, ki ne meditiramo in se ne poglabljamo v sebe sploh ne moremo dojeti in jih zato zavračamo… O različnih poenostavljenih in ponarodelih razlagah delovanja različnih zdravilnih zelišč, ne bi izgubljal besed.Ker sem se zelo razpisal moram tudi pojasniti zakaj so zame zgoraj omenjene stvari sporne. Predvsem so sporne ker zbujajo lažne upe. Na to ponavadi zdravilci odgovarjajo: »Kaj pa uspehi?« Domnevni uspehi niso dokazani. Do izboljšanja stanja prihaja tudi brez zdravljenja ali zaradi placebo efekta. Problem ni v temu ali je neka zdravilska metoda učinkovita ali ne, problem je v temu, da jo razglasijo za uspešno, brez pravih dokazov. In s tem seveda vedno dobro zaslužijo.Zdravniki bolnikom ponavadi zelo natančno razložimo, kaj lahko pričakujejo od neke vrste zdravljenja, brez lažnih obljub in brez lažnih upov. In to je tista glavna razlika med medicino in zdravilstvom. Zdravilci služijo na nesreči in lahkovernosti bolnikov in zato zdravilstvo ni in ne more biti alternativa medicini.

V medicini ni kariere

Objavljeno 11. april, 2008

Tako mislijo pri podjetju MojeDelo.com. Nedavno mi  je v roke prišla brošura, v kateri so predstavili 100 najuspešnejših karier v Sloveniji. Presenetilo me je, da med izbranci ni niti enega zdravnika, ki bi delal v Slovenji. Omenjen je samo neki internist, ki dela v Kaliforniji. Glede na to, da si je omenjeno podjetje vzelo pravico svetovati mladim ljudem, kako naj se odločijo pri izbiranju svoje kariere sem bil z njihovim izborom top100 karier izjemno presenečen. Iz obilja praznih besed objavljenih v tej brošuri je zelo težko izluščiti kriterije po katerih je vršen izbor. Dva kriterija sta nedvomno prisotna in to sta denar in medijska pozornost. Čeprav nimam nič proti denarju in medijski pozornosti se mi zdi, da te dve stvari ne moreta biti glavne vrednote v človeškem življenju. Zdravniki v Sloveniji pač ne dobimo prav veliko denarja in na televiziji smo vidni v glavnem takrat ko novinarji pljujejo po nas. Mogoče je to razlog, da so v podjetju MojeDelo.com dobili vtis, da v Slovenski medicini ni možno napraviti kariere.

Številni Slovenski zdravniki so na svojem področju dosegli svetovni vrh in so v poklicnem svetu veliko bolj poznani, kot so izbrani uspešneži poznani v njihovih poklicnih svetovih. Kdo je od »pomembnih« in   bogatih mož slišal za nekega direktorčka iz Slovenije. Kaj v Hollywoodu pomeni Lado Bizovičar, da lahko govori da:« Manekenka rabi dobro rit, kuhar pač ne«? Zlatko Zahović v nogometnem svetu pomeni veliko manj, kot recimo prof. dr. Vinko Dolenc v nevrokirurškem svetu. In najde se nekdo v podjetju MojeDelo.com, ki si upa mladim ljudem na začetku poklicne poti svetovati, da bolje če gredo za žogobrca kot za nevrokirurga!!! Upam, da gre samo za ignoranco in neinformiranost sodelavcev tega podjetje ali za yappijevsko zagledanost v divji  zahod. Upam, da to ni splošno prepričanje Slovencev, saj že sedaj zdravnikov primanjkuje. Razumem, da se je težko žrtvovati in se podvreči v nekaterih primerih tudi 12 letnem študiju po katerem si zopet slabo plačan začetnik, pred katerim je še celo življenje študija in odrekanja, ki ko vsi našteti direktorčki spijo ali se zabavajo, ždi v bolnišnici in opravlja svoje delo, ki ga očitno ne ceni nihče.

K sreči obstajajo nagrade, ki jih sicer ne moremo izraziti v denarju ali medijski pomembnosti, ki nas pa vedno znova potrdijo v našem prepričanju, da smo se odločili za pravi poklic in pravo kariero. Hvaležnost bolnikov in priznanje kolegov ter sodelavcev sta prav tako  legitimna cilja, dostikrat vrednejša od denarja in medijske slave.  

Lep pozdrav

Dušan Vlahović

komentarji

1ancksha dne 12. april, 2008

Hehe..

zdravnikov ni med 100 top karierami…

tudi ne med 100 najbogatejšimi..

Kaj je potem razlog, da se vsi spotikajo ob zdravnike :)

ancksha dne 12. april, 2008

Hehe..

zdravnikov ni med 100 top karierami…

tudi ne med 100 najbogatejšimi..

Kaj je potem razlog, da se vsi spotikajo ob zdravnike :)

Po mojem je takole: verjetno MojeDelo.com pišejo ekonomisti ali kaj podobnega in zdravniškega dela ne poznajo - pač nismo “in”.

Verjamem, da bi zdravniki na enako lestvico o top karierah postavljali tudi kakšnega zdravnika (ekonomista pa samo takega, ki bi razumel, da se zdravstvo draža, prebivalstvo pa stara…)

Merila so res različna..

Ana

O stavki pa nič…

Objavljeno 23. april, 2008

O stavki nisem napisal nič. Zdi se mi neetično razpravljati o tem koliko evrov je vredno tisto kar počnem v službi. Iz osebnih izkušenj z vodstvom Kliničnega centra sem dobil vtis, da bi najraje videli, da delam zastonj. Vseeno im je kdo in kako za bolnike in poškodovance skrbi. Pogosta grožnja, ki jo slišimo je: » bomo dobili pa druge (iz drugih držav), ki bodo pripravljeni delati za veliko manj«. Iz katerih držav so zdravniki pripravljeni priti v Slovenijo delati za naše plače si lahko mislite. Problem je v tem, da naše bolnišnice nimajo konkurence. Bolniki morajo priti v Klinični center, saj večina drugega izbora nima. Zaradi tega je vodstvu Kliničnega centra vseeno, kako se dela, saj »posla« nikoli ne zmanjka, celo preveč ga je. Bolj jih skrbi, da ne bi naredili več kot je z zavarovalnico dogovorjeno.

Na zavarovalnici morajo delati zelo pametni ljudje ker vedno natančno določijo koliko ljudi bo zbolelo in koliko se jih bo poškodovalo v enem letu in natančno odštejejo denar. In ker smo zdravniki neodgovorni in razsipniški ter zdravimo prev vsakega bolnika, ki v bolnišnico pride. Na ta način pokvarimo račune zavarovalnici, bolnišnica je pa v izgubi. Pri nas (v zdravstvu) ni možno dobro delati, več delati in več zaslužiti, tako kot v normalnem podjetju, pri nas pač več delaš večjo izgubo ustvarjaš. Z zavarovalnico bi se morali pogoditi za ceno storitve, ki vsebuje materialne stroške in ceno dela. Koliko posameznih storitev naredimo bi moralo biti odvisno od števila bolnikov, ki se pojavijo z neko težavo in ki potrebujejo neko zdravljenje, ne pa da to število s pogodbo omejuje zavarovalnica. Če bi to po analogiji prenesli na področje avtomobilskega zavarovanja, bi to pomenilo, da bo zavarovalnica popravilo mojega avtomobila plačala le če pridem pravočasno na vrsto. K sreči se pri avtomobilskem zavarovanju manj ali več plača vse in ko zavarovanje plačaš veš kaj si kupil. To za zdravstveno zavarovanje nikakor ni možno trditi. Tu zavarovalnica ne želi prevzet

i rizika.    Če bi bolnišnice bile plačane glede na opravljene storitve po v naprej dogovorjenih cenah, potem bi mogoče postalo pomembno kako se bolniki obravnavajo. Potem bi mogoče vodstva bolnišnic pričela razmišljati kako bivanje bolnika v bolnišnici spremeniti v znosno izkušnjo (v bolnišnici ni nikomur prijetno). Bolnika bi morali prepričati, da pride prav v našo bolnišnico in ne v konkurenčno.  Pomembno bi postalo v kakšnih sobah bolniki bivajo, kakšne sanitarije imajo, ali so v sobi sami, v paru ali jih je 5-6 tako kot sedaj, ko morajo svoje trpljenje deliti z vsemi sotrpini v sobi, ko jim vzamejo še zadnji košček človeškega dostojanstva in jih razgaljajo pred vsemi. Takrat bi tudi vodstvu postalo jasno, da je pomembno kakšni ljudje bolnišnici delajo, kdo so sestre in kdo zdravniki, kakšne izkušnje in uspehe imajo za seboj. Takrat bi šele lahko vzpostavili trg in zagotovili, da tisti, ki so res dobri tudi dobro zaslužijo, da se bolnišnice za njih potegujejo. Zmanjkalo bi prostora za tiste, ki delajo malo in slabo. Zavarovanja, ki jih ponujajo različne zavarovalnice (Vzajemna in podobno) so v smislu širitve in konkurenčnosti ponudbe vsekakor koristna. Sprašujem se kako nameravajo zagotoviti tisto kar ponujajo. Nadstandardno zavarovanje pri Vzajemni naj bi zagotavljalo boljše bivalne pogoje. V slovenskih bolnišnicah???!!! Mogoče v kakšni od privatnih ustanov. Problem privatnih ustanov, ki bi lahko ponudile boljše bivalne (hotelske) pogoje je v pomanjkanju strokovnega zaledja kot so kompetentna reanimacijska služba (anesteziologi), enote intenzivnega zdravljenja, najrazličnejši diagnostični pripomočki, prisotnost konzultantov drugih specialnosti. Zaradi vsega tega je domet teh privatnih ustanov omejen in se v njih zdravijo enostavni primeri in operirajo bolniki brez številnih spremljajočih bolezni. Tisti moment, ko človek resno zboli smo nazaj v dobrem starem in slabo plačanem javnem zdravstvu. Zato je vsaj kar se mene tiče vsa ta zavarovalniška velikopoteznost ena velika farsa.Veseli me, da mi ni bilo potrebno stavkati. Veseli me, da mi ni bilo potrebno dokazovati zakaj je moje delo pomembno. Zelo težko je to dokazovati nekomu, ki je delo zdravniških in sestrskih rok nedavno izkusil in zelo hitro pozabil in ki mu ni jasno, da premetavanje papirjev v javni upravi in skrb za človeško življenje in zdravje ne moreta biti enaka. DV

CESTNA KLAVNICA

Objavljeno 25. april, 2008

Vsako jutro, ko se vozim v službo si obljubim, da bom napisal, kaj mislim o kulturi vožnje slovenskih voznikov. Če bi opisoval Slovence samo na temelju njihove vožnje, bi rekel, da smo nevljudni, naravnost brutalno primitivni in agresivni. Postopki nekaterih voznikov ni možno pojasniti z nevednostjo, skoraj prepričan sem, da je njihov duševni, predvsem intelektualni razvoj nekje ustavil, da ne rečem kaj hujšega.Ne vem kam se vsem tako mudi. Razdaljo 30 km s hitrostjo 110 km/h prevozite v 16,36 min, če vozite 140 km/h isto razdaljo prevozite v 12,85 min. Prihranili ste 3,5 min. Ali se zaradi nekaj minut splača umreti ali nekoga ubiti. Ko se srečamo kot pešci in želi nekdo mimo nas in bo rekel: »Oprostite« se nas bo večina umaknila in tistega, ki želi mimo spustila naprej. Na cesti ? To pa ne!  Pa ne more biti on v teh garjah pred mano….Višek človeške neumnosti se mi zdi način kako Slovenci upoštevajo varnostno razdaljo. Sovražim, ko se mi nekdo prilepi in vozi en meter za mano. Ne morem si razložiti zakaj to ljudje počnejo. Na prehitevalnem pasu, mi mogoče hočejo povedati, da pri 130 km/h vozim prepočasi. Po prehitevanju se vedno vrnem na desni pas in ne vidim prav nobenega razloga, da bi vozil hitreje. Zaradi tistega, ki se mi je prilepil na »ta-zadnjo« se ne bom nič hitreje umaknil. Druga neumnost, za katero sem prepričan, da pri mnogih igra pomembno  je, da očitno mislijo, da če imam 100 m varnostne razdalje, da vozim počasneje, čeprav je moja hitrost enaka hitrosti vozila pred menoj. Ob zadostni varnostni razdalji mi ni potrebno naglo zavirati in se s tem izognem, da bi se idiot, ki vozi tik za menoj in ki mogoče nima novih gum, ABS in drugih pripomočkov, zaletel v moje vozilo (to se mi je namreč že zgodilo). Največkrat se zgodi, ko ugotovijo, da imam takšno varnostno razdaljo, da me pričnejo prehitevati. Tudi po desni če sem slučajno na prehitevalnem pasu.Krožni promet je še ena ogromna luknja v znanju Slovenskih voznikov. Logično je, da ko se vključuješ v promet na krožišču, da ne potrebuješ smernega kazalca ker lahko pelješ samo v eni smeri. Ko pa križišče zapuščaš je smerni kazalec obvezen, ker lahko izbiraš med dvema smerema vožnje. Na splošno se nekaterim zdi, da smo drugi vozniki telepati in da lahko njihove misli in ideje ugibamo ter zato smernega kazalca ne rabimo.O alkoholu in mamilih ne bi izgubljal besed. Za me je to naklep in bi ga morali tako obravnavati. Če nekoga ubiješ pod vplivom alkohola je to naklepni umor. To je izraz ogorčenja in na pravno mnenje, zato prosim pravnike, da se ne razburjajo.Mnogo besed je bilo izgubljenih okoli novega zakona. Če voziš po predpisih in se zakon ne kršiš je vse v redu. Socialno neenakost kaznovalne politike bi popravil s dodatkom zapornih kazni, družbeno koristnim delom in odvzemom ter uničenje vozila. Potrebovali bi še policijo, ki bi vse to nadzorovala in zakon uveljavljala. Bojim se, da občasne akcije niso dovolj. Denar, ki bi ga vložili v kamere in povečanje policijskega nadzora na cestah, bi se Sloveniji hitro obrestoval. Na cestah izgubimo stotine milijonov evrov. 

Tiste, ki se z menoj ne strinjajo bi povabil, da se mi pridružijo v urgenci KC, ko pripeljejo izmaličenega motorista ali voznika, ki so ga pravkar izrezali iz pločevine, in ki kljub dvajsetim letom ne bo nikoli več koristen član te družbe. Dušan Vlahović

komentarji

katarina dne 25. april, 2008

se popolnoma strinjam s tabo in čedovoliš, prilagam svoj post na to isto temo http://katarina.blog.siol.net/2008/04/22/mislim-da-bom-umrla-v-prometni-nesreci-ne-pa-zaradi-bolezni-ali-starosti/

dv58 dne 25. april, 2008

Hvala, tudi meni je tvoj post všeč. Vprašanje je seveda kako vzgajati ljudi in kako jim vcepiti človeka vredne vrednote.

aana dne 25. april, 2008

Jaz pa se oglašam zgolj zaradi tega, da izrazim svoje navdušenje nad zdravniškim blogom. Končno nekdo (pa ravno reanimatolog, ki ima verjetno med vsemi nami najmanj časa), ki se mu da javno izražati svoja stališča. Juhu in bravo in vsaka čast!!

ancksha dne 26. april, 2008

mam par blogov ki jih redno berem in moram priznat da je tale super :) Še bolj fascinantno pa je, da sem Katarinin blog že ene 100x prebrala zdaj pa vidim njo na temle :) Pa še to me zabnima… zakaj je po vašem mnenju kazen za vožnjo pod vplivom alkohola nižja kot vožnja v treznem stanju 30 prehitro :)

dv58 dne 28. april, 2008

Po mojem je to še en izraz butalstva in neizmerne človeške neumnosti, kot pravi Katarina.Tudi lobija proizvajalcev pijač ne moremo izključiti. Predvsem se mi pa zdi pomembno to, da v Sloveniji nisi dedc, če ga ne znaš na zob dati. Če se držiš tradicije potem ne moreš biti enako kriv, kot tisti, ki divja trezen iz brez razloga.

ATROPIN IN POSKUSI NA ŠTUDENTIH!??

Objavljeno 6. maj, 2008

Odkar se je zgodil incident na Mariborski medicinski fakulteti želim komentirati ta način pouka.  Nihče, vključno z dekanom medicinske fakultete se ni vprašal ali so takšne vaje smiselne. Glavni problem naj bi bila napak pri pripravi zdravila, v prašek so namešali prevelik odmerek atropina, kar po besedah direktorja Mariborskih lekarn ni nič hudega » ..saj, tudi če bi doza bila prekoračena smo še zmeraj v okviru terapevtskih odmerkov«. Katerih terapevtskih odmerkov??? Terapevtskih odmerkov, ki jih uporabljamo pri zdravljenju zastrupitev z organofosfati ali bojnimi strupi. Tisti, ki so služili rajnko JLA se bodo spomnili, da smo v LPD (lični pribor za dekontaminaciju) kompletu imeli avto-injektor z atropinom, ki naj bi ga vbrizgali v mišico ob zastrupitvi z živčnimi bojnimi strupi. Tudi v tem primeru je odmerek bil okoli 2 mg. Res je, da se včasih mora uporabiti tudi do 50 mg atropina, vendar ne naenkrat. Študentje so svoj prašek popili naenkrat. Maksimalni odmerek, ki ga uporabljamo pri srčnem zastoju je 3 mg. Vendar odmerek verjetno res ni pomemben. Tisto kar je pomembno je to, da takšne vaje sploh obstajajo.

V knjigi »IZBRANA POGLAVJA IZ FARMAKOLOGIJE«[1], ki jo je Ljubljanska MF objavila tudi na internetu (http://www2.mf.uni-lj.si/~pharma/students/navodila.pdf), najdemo  natančen opis omenjenih vaj. Pod naslovom »Klinično preizkušanje zdravil. Poskus na človeku - vaja z atropinom« je najprej opisan potek preizkušanja zdravil, nato farmakologija atropina in nato še vaje same. Cilj vaj je opredeljen na naslednji način:

"PRAKTIČNO DELO

Cilj

Cilj vaje je seznanjanje s poskusom na človeku in vpliv placeba.

Pomembno pri vaji je ocenjevanje učinka zdravila, opazovanje vpliva raznih faktorjev nahitrost nastopa učinka zdravila in določanje placebo reaktorjev.

Študenti naj se na vajo pripravijo in naj po vaji vozijo (kolesa, avta, letala, ladje)."

Če prav razumem, je cilj teh vaj, da študente naučijo ali seznanijo s potekom klinične študije, z načini kako opazujemo določene klinične spremembe pri preiskovancih in verjetno, čeprav to ni jasno povedano z učinki zdravila. To, da naj študentje vozijo kolesa in druga prevozna sredstva je verjetno tipografska napaka. Potek same vaje je prav tako natančno opisan. Študentje medsebojno opravijo meritve nato zaužijejo prašek, ki vsebuje ali atropin ali placebo. Nato meritve ponovijo. (Če so sposobni !!).
Sam veliko poučujem, največkrat postopke oživljanja in oskrbe hudo poškodovanih. Si predstavljate kako bi bile videti moje vaje, če bi povzel zgoraj opisani model? Študentu ali kolegu bi dal atropin, da bi se mu srčni utrip pospešil potem bi pa izvedli sinhrono defibrilacijo ali bi mu dali kako drugo zdravilo, da bi ritem upočasnili. Drugemu bi lahko z iglo povzročili pnevmotoraks in mu potem vstavili drenažo. Takšna vaja bi imela za cilj, da študenta nauči, kako je potrebno napraviti drenažo po Bülau in omogočila bi mu, da spozna kako se počuti človek s pneumothoraksom. Lepo vas prosim! To bi bilo zares groteskno.  
Zaradi tega, da bi se nekdo naučil nekih postopkov in pa nekih informacij v zvezi s klinično sliko ga res ni potrebno ogrožati. Omenjene vaje na farmakologiji bi lahko mirno speljali tako, da bi študentom dali v naprej pripravljene podatke o posameznih meritvah. In bi na enak način lahko vadili izpeljavo klinične študije. Da bi se nekdo naučil, da je eden od stranskih učinkov atropina dvojni vid ni potrebno, da to sam preizkusi. Sicer so pa to neki faktografski podatki, ki jih danes tudi, če jih ne veš zlahka najdeš tako na internetu kot v knjigah. Izvirni greh pouka na medicini je, da še vedno velja, da je študij medicine predvsem pomnjenje številnih (nepotrebnih) podatkov. Ko bodo tudi na pred-kliničnih inštitutih  dojeli, da je bistvo v reševanju problemov in sprejemanju odločitev v različnih kliničnih situacijah, bo mogoče tudi takšnih vaj manj. Kontraindikacije za uporabo atropina so znane, vendar se nihče ne potrudi, da bi ugotovil ali kdo od študentov ima nekega od problemov, ki so med kontraindikacijami našteti. Načeloma je pred uporabo kakršnega koli zdravila bolnika ali preiskovanca potrebno vsaj klinično pregledati. Problem nastane zaradi tega ker asistenti, četudi so zdravniki na pred-kliničnih inštitutih ne morejo imeti dovolj kliničnih izkušenj, da bi takšen pregled lahko bil relevanten. Zato je moje mnenje, da je dajanje atropina preiskovancem, katerih zdravstveno stanje ne poznaš zelo hrabro in skrajnje neodgovorno dejanje. Seveda te brez ustreznih kliničnih izkušenj tudi strah ne more biti.  
Pri kliničnih študijah moramo od vsakega preiskovanca pridobiti pisni informiran pristanek. Kar pomeni, da moramo vsakemu bolniku ali prostovoljcu natančno razložiti za kaj gre in v študijo ga lahko vključimo edino če se strinja in to potrdi s podpisom. Poleg tega, še pred pričetkom študije moramo študijo natančno predstaviti etični komisiji in šele ko ta odobri študijo lahko pričnemo. Če so bile te vaje kdaj predmet presoje etične komisije, bom svoje mnenje o delu te komisije močno spremenil.
Zavedam se, da je tokratni prispevek namenjen predvsem strokovni javnosti in upam, da ga prebere tudi kdo, ki je neposredno vpleten. Upam, da ostali, ki kdaj zaidete na moj blog niste preveč razočarani.

[1] Florjanc TI, Korošec L, Stanovnik L. Izbrana poglavja iz farmakologije. Priprava za praktično delo študentov. Ljubljana: Inštitut za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v ljubljani, 1999

komentarji

nevenka, dne 6.05.2008

????????? Preizkušanje atropina na lastni koži sodi v vaje na medicinski fakulteti?

Saj ne morem verjeti. Študent pa res ni poskusni zajček.

dv58, dne 6.05.2008

Očitno tega ne vedo vsi. Hvala za komentar Nevenka

aana, dne 6.05.2008

Blog je super in se popolnoma strinjam z napisanim. Tudi me prav nič ne mika, da bi izvedela, kako se počutijo bolniki s pnevmotoraksom ali (morda še bolj zanimivo) perikardialnim izlivom :)

ancksha, dne 7.05.2008

Dajte link na tale blog še na farmakologijo poslat (lovro.stanovnik afna mf.uni-lj.si).. Farmakologov (več) ne maram tko da se ne bom mešala ampak bi bilo pa smotrno!

Osebno se mi ne zdijo preveč okusni tudi poskusi na miših, pa čeprav so “samo živali”. Na celici so poskuse na živalih že ukinili. Mislim, da je skrajni čas, da to storijo še na ostalih inštitutih.

Lp, Ana L.

kaliroa, dne 7.05.2008

No mi smo imeli te vaje in smo jemali atropin. Preden smo zaceli z vajami, nas je sicer asistentka na hitro povprasala ali ima kdo kaksne tezave z zdravjem, vendar pa nas ni nihce vprasal ali se strinjamo ali ne s tem. Glede voznje pa je definitivno tipkarska napaka, ker imam v svoji izdaji navodil pravilno napisano.

Na to temo pa naj povem, da smo si v petem letniku tudi sirili zenico, da smo si gledali ocesno ozadje, in je bilo potem rahlo neprijetno hodit okoli, ko si na eno oko videl zelo megleno.

Smo pa vse to in se mnogo drugega preziveli plus tega pa nas tako ali tako se caka mnogo takih cudaskih zadev v nadaljevanju:)

Glede zivali pa je bilo ene par primerov, predvsem na pafi, ko res nisi vedel zakaj moramo tam mucit zajca oz. podgane.

ancksha, dne 16.05.2008

aja sej res, na pafiju so se humanizirali in ukinili “izkrvavitev” zajca. Hvalabogu so pogruntali, da je kamera na svetu zato, da se uporabi. Čeprav menim, da bi bilo veliko bolj poučno spremljati realen primer (posnetek iz urgence…) z meritvami frekvence dihanja in RR in kaj vem kaj so nam še kazali.

kaj češ, predniki sesalcev so metle, predniki ljudi pa zajci in podgane.

ZDRAVNIKI SE IZOBRAŽUJEJO?

Objavljeno 31. maj, 2008

Zakaj neki le? Ali jim ni dosti 6 let fakultete, pa potem še 6 let specijalizacije? Če se v 12 letih ne naučijo vsega kar morajo znati, je škoda da se tega sploh lotevajo? Očitno si to mislijo razni ekonomistki, ki vladajo v slovenskih zdravstvenih ustanovah. Na mojem oddelku, na zdravnika letno, za namen izobraževanja dobimo 170€. Kotizacija (cena tečaja) za dvodnevnni tečaj oživljanja Evropskega Sveta za Reanimacijo znese 350€ (ena od najnižjih v Evropi). Tako si anesteziologi lahko privoćčimo 1 tečaj na 3 leta (3 * 170 = 510). Še sreča, da Evropski svet za reanimacijo navodila spremeni vsakih 5 let. Rekli boste: » Pa saj so, pametni ekonomistki zelo natačno izračunali koliko potrebujete, še nekaj Vam celo ostane« Ja, problem je edino v tem, da vsako področje s katerim se ukvarjamo: urgenca, intenziva, anestezija in tako dalje ima svoje »tečaje«. To je pa verjetno zato ker se kar naprej nekaj izmišljujemo. Kaj se to pravi spreminjati navodila vsakih 5 let? V stabilnih strokah velja » kar se Janezek nauči – Janezek zna«, Marxove ugotovitve baje še veljajo. Eksploziji medicinskega znanja (pa ne samo medicinskega) je zelo težko slediti, kljub pripomočkom, ki so na voljo v urejenih okoljih. V moji ustanovi imamo dostop do resne podatkovne baze na internetu šele kakšno leto. Časi, ko smo si v knjižnici enkrat na mesec sposodilinajnovejšo revijo so že zdavnaj mimo. V enem mesecu nastane na milione medicinskih informaciji po celem svetu. Sledenje in izbira tistih informacij, ki so pomembne je garaško delo. To delo plačujejo zdravniške družine, saj ga vsi opravljamo v svojem prostem času in ne družba, zavarovalnica ali bogi gospod Fakin. Ljudje, ki se z nekim področjem bolj poglobljeno ukvarjamo, poskušamo imeti čim boljši pregled nad vedno novimi rezultati različnih raziskav, ki neprestano potekajo. Ko se nabere dovolj dokazov o koristnosti ali škodljivosti nekega postopka se poskuša spremeniti praksa, ponavadi z spreminjanjem priporočil ali navodil v okviru nekega strokovnega združenja. Temu v svetu pravijo »evidence based medicine«. Najboljši način promocije teh sprememb je ponavadi na kongresih in simpozijih. Tam se tudi srečamo s kolegi iz drugih držav in verjamite, brez teh srečanj slovenska medicina ne bi bila tam kjer je. Medicinska fakulteta, ne glede na pomanjkljivosti in neučinkovitost, še vedno opremi svoje diplomante z ogromnim naborom znanja. Priznati moram, da me zelo čudi, da spošni zdravnik po končani medicinski fakulteti, sedaj ne sme delati samostojno, mora najprej postati specijalist. To je svojevrstna nezaupnica medicinski fakulteti. Prepričan sem, da z nekaj kurikularnih sprememb diplomant medicinske fakultete popolnoma pripravljen za delo splošnega zdravnika. Kljub temu se mora pa tudi ta zdravnik stalno izobraževati. Znanje, ki ga dobimo na medicinski fakulteti zstareva z neverjetno hitrostjo in ga zato potrebno neprekinjeno nadgrajevati. Da ne bo nesporazuma velika večina informacij, ki smo jih pridobili na fakulteti se ne spremeni. Anatomija se je spremenila kvečemu z aspekta razumevanja funkcije posameznih struktur, na vseh drugih področjih pa se znanje neprekinjeno nadgrajuje. Zdravniki smo vedno našli način, da do informacij pridemo. Tudi sodelovanje z industrijo sodi v ta okvir. V to ali pri tem prihaja do anomalij se ne bom spuščal, ker o tem ničesar ne vem. Pomoč industrije je zagotovo nepogrešljiva. Denar, ki so ga pripravljene zagotoviti ustanove nikakor ne bi pokril potreb. Kdo naj odloča o porabi sponzorskih sredstev je po mojem mnenju stvar debate. Katera izobraževanja naj imajo prednost, katera so pomembna za nadljnji razvoj, katera za ustanovo in katera za posameznika? Odgovori na ta vprašanja so odvisni od poznavanja problemov in stroke. Odločitev o tem bi se morala sprejeti čim nižje v hierarhiji. S tem zagotovimo uporabo pravih kriterijev, ki izhajajo iz poznavanja stroke. Tisti višje ne bodo nikoli mogli trditi, da poznajo vse strokovne probleme. Razen svojega ožjega področja,zaradi obsega ne morejo dovolj dobro poznati poznati drugih področji. Tečaj osteosinteze se zna internistu zdeti popolnoma nepomembna stvar in obratno tečaj EKG za kirurga zagotovo ne more biti prioriteta . Stališče kolga dr.Žiberne je nekoliko naivno. Poceni tečajev ni. Preprosto, ker organizacija tečaja generira stroške. Tudi učitelji niso več pripravljeni prosti čas žrtvovati za pripravo in izvedbo tečaja brez neke kompenzacije. Znanje ima svojo ceno.
Zdravniki smo vedno našli način, da do informacij pridemo. Tudi sodelovanje z industrijo sodi v ta okvir. V to ali pri tem prihaja do anomalij se ne bom spuščal, ker o tem ničesar ne vem. Pomoč industrije je zagotovo nepogrešljiva. Denar, ki so ga pripravljene zagotoviti ustanove nikakor ne bi pokril potreb. Kdo naj odloča o porabi sponzorskih sredstev je po mojem mnenju stvar debate. Katera izobraževanja naj imajo prednost, katera so pomembna za nadljnji razvoj, katera za ustanovo in katera za posameznika? Odgovori na ta vprašanja so odvisni od poznavanja problemov in stroke. Odločitev o tem bi se morala sprejeti čim nižje v hierarhiji. S tem zagotovimo uporabo pravih kriterijev, ki izhajajo iz poznavanja stroke. Tisti višje ne bodo nikoli mogli trditi, da poznajo vse strokovne probleme. Razen svojega ožjega področja,zaradi obsega ne morejo dovolj dobro poznati poznati drugih področji. Tečaj osteosinteze se zna internistu zdeti popolnoma nepomembna stvar in obratno tečaj EKG za kirurga zagotovo ne more biti prioriteta . Stališče kolga dr.Žiberne je nekoliko naivno. Poceni tečajev ni. Preprosto, ker organizacija tečaja generira stroške. Tudi učitelji niso več pripravljeni prosti čas žrtvovati za pripravo in izvedbo tečaja brez neke kompenzacije. Znanje ima svojo ceno.

INTERNETNA PRODAJA ZDRAVJA

Objavljeno 22.06.2008

Brskal sem po internetu in iskal informacije o zalivanju vrta ter o različnih zalivalnih sistemih in na enem od naslovu najdem primerjavo: »Ne spreglejte tega dejstva:v mnogih primerih visokega krvnega pritiska je ta visok zato, ker mora biti! Poglejmo zopet primerjavo s cevjo za zalivanje vrta. Če v cevi ni dovolj pritiska za zalivanje bolj oddaljenih delov vrta…«, ki jo Google uvrsti na seznam glede na moje iskalne pogoje. Najprej sem postal radoveden, kdo od kolegov uporablja tako okorno primerjavo in sem začel raziskovati.Na naslovu http://vitamini.finechance.com/visok-krvni-pritisk.htm najdem nepodpisan sestavek o visokem krvnem tlaku. Po začetni preprosti razlagi hemodinamike, ki pa ni napačna, zasledim naslednje ugotovitve: »Klasična medicina gleda na visok krvni pritisk nevarno zelo poenostavljeno, takole nekako:Visok krvni pritisk povzroči, da vaše srce dela bolj naporno in da stene vaših žil sprejemajo udarce. Obe stanji lahko povečata tveganje za srčni napad, kap in poškodbe ledvic. Zato moraš jemati zdravila za znižanje krvnega pritiska na sprejemljiv nivo, če ne znaš sam znižati svojega previsokega krvnega pritiska. Seveda je res, da stalen visok krvni pritisk lahko povzroči srčni napad, kap in poškodbe ledvic. Ni pa dober način, kako znižati visok krvni pritisk brez ugotavljanja glavnih vzrokov, ki ga povzročajo.« Vsakemu, ki je vsaj malo seznanjen z vsebino kakšnega medicinskega učbenika je jasno, da avtor ne ve o čemu govori. Kasneje sem ugotovil, da je avtor ta tekst prevedel z nekega ameriškega spletnega mesta. Večina navedb v prispevku je točnih. Visok krvni tlak je posledica številnih dejavnikov in je kompleksna bolezen. Kar se mi zdi sporno je pa ta navedba: »V takšnih primerih je napačno in nevarno preprosto samo predpisati zdravila, ki nižajo krvni pritisk. Diuretik ali beta zaviralci so lahko učinkoviti pri zmanjševanju krvnega pritiska, toda to pomeni, da vaše celice bijejo trd boj za obstanek za dovolj krvi, ki jim prinaša potrebna hranila in kisik. Boljši pristop k nižanju visokega pritiska bi bil odkrivanje vzrokov, ki so povzročili arterosklerozo. Mogoče je to visok nivo krvnega sladkorja in inzulina?? Ali uživate nevarne maščobe in olja?? Sladkor, predelani ogljikovi hidrati in predelane maščobe in olja bodo skoraj sigurno povzročili arterosklerozo, če jih boste redno uživali.« Vzroke je potrebno odpraviti, vendar ali se bo s tem škoda, ki je že nastala na srčno-žilnem sistemu popravila je pa drugo vprašanje, na katerega trenutno nimamo odgovora. Sodobno zdravljenje visokega krvnega tlaka zagotovo zmanjšuje smrtnost, za pristop, ki ga ponuja avtor pa to ni dokazano, celo menim, da bi se brez ustreznih zdravil smrtnost povečala.Če kliknete na link na spodnjem delu strani pridete na spletno stran spletne drogerije Dedra. In stvari postanejo takoj jasne. Spletna drogerija Dedra ponuja izdelke ameriškega podjetja »4Life«, prehranske dodatke za katere trdijo, da imajo imunomodulatorni učinek, torej, da delujejo na imunski sistem. Trgovci vas poskušajo prepričati, da je bolje, da kupujete in uživate njihov proizvod kot pa da jemljete terapijo, ki vam jo je predpisal zdravnik. Neetičnosti trgovcev sem pravzaprav že vajen. Vsi hvalijo svoje blago in trdijo, da je najboljše. Trgovci, ki prodajajo razne hranilne dodatke ali potencialna zdravila mi gredo pa še posebej na živce. Najdete jih na spletu, pridejo pa tudi domov. Agresivna marketinška strategija je očitno narejena za ameriški trg. Zelo so prepričani v sebe in v informacije s katerimi razpolagajo. Moteče je podcenjevanje. Mogoče povprečni Američan ne ve prav veliko, v Sloveniji pa upam, da je dovolj ljudi, ki bodo spoznali, da se jim prodaja mačka v žaklju. Proizvod, ki ga ponuja drogerija Dedra je lahko popolnoma uporaben prehranski dodatek s številnimi vitamini in rudninami, ki jih organizem zagotovo potrebuje. Moteče je le to, da nas zaradi zaslužka prepričujejo, da njihov proizvod rešuje vse probleme in nas s tem zavajajo, ker za te trditve nimajo nobenih znanstvenih dokazov. Citiranje razmišljanja nekega zdravnika še zdaleč ni znanstveni dokaz. Najhuje pri tem je to, da so zaradi zaslužka pripravljeni ogroziti zdravje in življenje bolnika s tem, da ga podučijo, da naj ne jemlje predpisane terapije, ker je ta napačna. Upam, da lahkovernih ni prav veliko. Edini način, da se ubranimo pred usodno napako je, da poiščemo prave informacije najbolje pri svojem zdravniku. Različne inšpekcije tržna in zdravstvena nas ne morejo in ne želijo zaščititi saj ponujajo (dokaj slabo) zaščito pred kršenje zakona. Za moralna in etična vprašanja ni pač odgovoren nihče.

NENEVARNA NADLOGA?

Objavljeno 15.07.2008